Odprta hiša

Preveč lepo sem se oblekla. Saj je samo kosilo. Vendar je bilo v njegovem glasu nekaj posebnega. Zagledam Davida, ko stopi skozi vrata, in mu pomaham. Pride k mizi, se nasmehne. Se usede. Se spet nasmehne.
Približa se natakar in jaz naročim zeliščni čaj. »Isto,« reče David. »Imaš rad čaj?« vprašam. »Prej ga nisi pil.«
Skomigne. »Tako mrzlo je zunaj. Zdelo se mi je, da je to dobra ideja.«
»Saj je res mrzlo.«
»Ja. Sam…« Dolga tišina.
Čakam. Pod očmi ima kolobarje. Malo je shujšal. Natakar nama prinese čaj in oba naročiva sendviče. Potem pa David reče: »Ne vem točno, kako naj ti to povem. Vendar sem veliko razmišljal o tem. Sam, naredil sem veliko napako. Vračam se domov.«
Obsedim, zledenela.
»Misliš, da bi morala skupaj povedati Travisu?«
»No, David, jaz…«
»Ni ti treba takoj odgovoriti. Se bova že domislila, kakšen bi bil najboljši način. Ampak tako mi je odleglo.«
»Kaj pa tvoja punca?«
»Oh, tisto je bilo … Bila je samo …«
»Te je ona pustila?«
Pogleda me v oči. »Ne. Jaz sem se odločil za to.«
Resnico govori.
Poskušam si predstavljati, kako to pripovedujem Travisu, pomislim, kako srečen bo, ko bo zvedel, da se oči vrača domov. Spet lahko živim po starem. (Str. 231)