Nezakonita melanholija: kronike, kratka proza

Žanrkratka zgodba, kolumne, spomini
Narodnostslovenska književnost, mehiška književnost
Kraj in leto izidaLjubljana, 2020
Založba
Prevod Mojca Medvedšek
Ključne besede Nasilje, Filmski ustvarjalci, Mehičani, Filmski režiserji
Število strani

192

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

6-7 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Lahkotna
Zahtevna

Med leposlovjem in dokumentarnostjo

Žanr kronike, katere iznajdbo si lastijo latinoameričani, je zvrst pisanja, ki v sebi skriva kratko prozo, dokumentarno literaturo, spomine in morda še kaj. Carlos Pascual je Mehičan, ki že kar nekaj let biva v Sloveniji in je v svoji novi domovini že izdal dve knjigi (obe sta predstavljeni tudi na pričujoči spletni strani). Kot zapiše nekje proti koncu Nezakonite melanholije, ima vsak kronist določen “greh”. Njegov naj bi bil nered v zaporedju dogajanja, česar klasični kronisti ne delajo. Morda je tudi zaradi tega potrebno nekaj več zbranosti pri branju, saj so časovni preskoki znotraj posameznih kronik precej opazni. A Mehika zaradi tega ni nič manj čarobna. Poseben svet, poln nenadnega in nenavadnega nasilja, ki pa ga domačini jemljejo kot nekaj vsakdanjega. Carlos Pascual vodi bralca skozi postaje svojega življenja, kakršne povprečen Slovenec res težko dojema. Nasilje na ulicah, izsiljevanje, likvidacije, samomori, spektakularni pobegi, iskanje azila, skoraj nemogoč odhod v ZDA, svet filma in literarnih revij. Zadnja kronika se dotika njegovega bežnega stika s cirkusom in najbrž ni po naključju postavljena na konec. Življenje je včasih res mogoče primerjati s cirkusom.

Pišem za udobno pisalno mizo v Rožni dolini in sem po eni strani vesel, da mi ni treba preživljati vse te agonije v San Miguelu. Ena od prednosti življenja v Sloveniji je tudi ta, da živim zelo daleč od mehiškega pravosodnega sistema.
Po drugi strani imam pogosto občutek, kot da teče življenje nekje drugje. Na račun udobja in varnosti človek nekaj neizogibno tudi izgubi: ko greš v Ljubljani iz hiše, je največje tveganje to, da te bo policija ustavila in ti zaračunala kazen za vožnjo kolesa brez rok.

Str. 139

“Edino, kar nočem, je to, da kaj pojasnjuješ,” mi reče Črni.
“Da pojasnjujem kaj?”
“Da me razlagaš, stari. Nočem, da me pojasnjuješ. Rad bi, da poveš, kaj se je zgodilo, nič drugega. Nobenih psiholoških razlag. Zato so mi všeč tvoje kronike, ker skoraj nikoli nikogar ne pojasnjuješ.”

Str. 166

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Nezakonita melanholija: kronike, kratka proza.

Kritike

(1)
Tanja Petrič

Tretja knjiga v Sloveniji živečega mehiškega avtorja Carlosa Pascuala, človeka mnogoterih talentov in zgodb, je umeščena predvsem v obdobje od pisateljevih mladostniških let oz. od trenutka, ko je »zapustil domače gnezdo, zavrgel način življenja, v katerega so (ga) usmerjali in v katerem se (je) posvečal predvsem zaletavanju z glavo v zid – in mnogokrat treščil tudi ob tla«, do ustaljenega bivanja v Sloveniji, ki pa ga – v nasprotju z ostalimi knjigami – v Nezakoniti melanholiji le ošvrkne. Gre za osem »kronik«, kot svoj hibridni žanr imenuje avtor sam, ki se posvečajo predvsem avtobiografskim zgodbam iz Mehike. Avtor, ki je tudi prvoosebni pripovedovalec, si namreč želi pripovedovati zgodbe, ki so se mu zares zgodile in so fikcionalne predvsem v formalnem smislu – v rušenju kronološkega sosledja običajnih kroniških zapisov. Ne nazadnje pa pridih fikcionalnosti vnaša tudi nekoliko nezanesljiv in emocionalno obarvan, s tem pa do neke mere vselej selektiven človeški spomin.  

V Pascaulovih kronikah srečamo nenavadne, edinstvene, mnogokrat zavožene like, ki že v skiciranih karakternih potezah velikokrat privlačijo kaos, nesrečo, nasilje ali pa se zapletajo v najbolj nemogoče življenjske situacije. Skozi knjigo vendarle kot zla slutnja odzvanja preroški očitek psihično neuravnovešene pripovedovalčeve sostanovalke Stacy: Tvoji prijatelji bodo popadali, vsi po vrsti, drug za drugim. In povsem prav ima avtor v drzni opazki, da takšni liki in situacije »v Sloveniji pridobijo patino fantastičnosti, ki jo je kdaj hitro mogoče pomešati z magičnim realizmom ali pa z navadnim širokoustenjem«. A človeku iz dežele, ki je sicer »nagnjena k pretiravanju«, vendarle verjamemo, da ne gre zgolj za bahaštvo.


Pripovedovalčeva odlika ni le poiskati situacijo z zgodbenim potencialom (ne nazadnje veliko takšnih situacij najde njega, pa četudi po telefonu), ampak posebna veščina razdrobljenega pripovedovanja, ki ne izgubi nadzora nad celoto in ne spusti zgodbe iz vajeti, čeprav dramaturški lok večkrat prelomi z esejističnimi, refleksivnimi ali kontemplativnimi digresijami in retrospektivami. Zgodbe nikoli ne peljejo v mrtev rokav, čeprav v njih (ja, sledi neposrečena besedna igra) najdemo kar nekaj smrti. Povsem razumljiva je tudi prošnja Estebana alias Črnega, enega ključnih akterjev čilske Domoljubne fronte Manuela Rodrígueza, ki si želi prav dotičnega sogovornika za kronista svoje in kolektivne zgodbe o uporu, spektakularnem helikopterskem pobegu iz zapora in dvajsetletnem življenju v ilegali. Kajti avtor Carlos Pascual v pretežno patriarhalnem svetu – ženske so pogosto zgolj statistke – »nikogar ne pojasnjuje«, ne izrisuje globokih psiholoških portretov, temveč značajske poteze protagonistov in motiviranost za njihova dejanja skicira, navrže v detajlih, ki se mozaično sestavijo v picassovsko celoto.   

Kalejdoskopska mehiška preteklost vzbuja v primerjavi z varnejšim, a dolgočasnejšim slovenskim okoljem v pripovedovalcu tudi kanček nostalgije in melanholije po izgubljenih in nerealiziranih možnostih, ki jih, paradoksalno, razpira prav ta nevaren, nasilen svet, v katerem se mora človek ves čas znajti in iznajti na novo. Vitalno gonilo zgodb pa je skoraj religiozno prepričanje v »drugačen način življenja«, ki misli iz škatle, ki zavrača čredni nagon in vztrajno sledi lastni viziji – bodisi pri pridobivanju vizumov bodisi pri ustanavljanju revije, ki ji mnogi prerokujejo takojšnji propad, bodisi pri evforičnem postavljanju cirkuškega šotora. Pripovedovalčevega »nemirnega duha« prav nihče in nič na svetu ne more ustaviti. In skoraj obredno zazveni konec zadnje kronike Cirkus v Aurori, ko se po uspešni premierni cirkuške predstave, protagonist, vodja cirkusa združi z zanosno množico navdušenih gledalcev in postane del t. i. kolektivnega telesa.


Carlos Pascual je pretanjen opazovalec človeške nravi, razgledan bralec, filmofil in poznavalec umetnosti, dober družbeni analitik in anekdotični pripovedovalec s polno mero črnega humorja in samoironije. V Nezakoniti melanholiji najdemo cel kup literarnih indicev, diskretnih napotil za branje te ali one knjige (recimo take »z modrimi platnicami«, za katerimi se skriva Mannov Doktor Faustus) ali filmskih namigov, s katerim bi lahko (morda?) bolje razumeli miselno-duhovni svet junakov. Še bolj pa z njimi avtor odpira nova vprašanja in zorne kote. Nezakonita melanholija je prvi del (mehiške) kroniške trilogije v nastajanju, ki kliče po nadaljevanju.  

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 6
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 0
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 0

Morda vam bo všeč tudi