Nekje notri je uho

Nekje notri je uho je druga pesniška zbirka pesnice in ilustratorke Tine Volarič, v kateri se meja med človekom in preostalim živim svetom počasi zabrisuje. Pesmi prisluhnejo živalim, rastlinam, predmetom, krajini in tišini ter iščejo načine, kako bi lahko svet zaznali tudi onkraj človeške perspektive.

Volarič svojo poezijo gradi iz drobnih, pogosto skoraj neopaznih trenutkov in podob. Krompirjevo očesce, drevo, žival ali sled v pokrajini postanejo izhodišča za razmislek o bivanju, minevanju, bližini, samoti in povezanosti. Človeški glas se pri tem prepleta z glasovi nečloveškega sveta; pesnica mu posoja svoj jezik, obenem pa dopušča, da se njen jezik spreminja pod njegovim vplivom. Zbirka tako prevprašuje razmerja med človekom in živaljo, okoljem in sočlovekom ter med besedo, tišino in podobo.

Posebno mesto imajo tudi ilustracije, ki jih je ustvarila avtorica sama. Temnejše, simbolne podobe narave niso zgolj spremljava pesmim, temveč z njimi vzpostavljajo enakovreden dialog. Drevesa, veje, krajine in druga bitja se prepletajo v občutek povezanosti, v katerem narava ni kulisa človekovega sveta, temveč njegov sestavni del.

Naslov Nekje notri je uho namiguje na posebno obliko poslušanja – na notranjo pozornost, ki človeka odpira drugim oblikam bivanja. Zbirka zato od bralca zahteva predvsem upočasnitev: da prisluhne temu, kar je običajno preslišano, in pogleda tja, kjer se navidezno majhno razkrije kot pomembno. Poezija Tine Volarič je hkrati čutna, igriva in zamišljena ter vabi k drugačnemu odnosu do vsega, kar nas obdaja.

Nekje notri je uho je knjiga o poslušanju sveta – in o možnosti, da se ob dovolj pozornem poslušanju tudi sami nekoliko drugače zagledamo v njem.

Tina Volarič (1980) je pesnica, ilustratorka in magistrica kulturne antropologije. Na literarnem prizorišču se je vidneje uveljavila leta 2013, ko je na Festivalu mlade literature Urška prejela nagrado uršljanka za najbolj perspektivno mlado književnico. Leto pozneje je izšel njen pesniški prvenec Krožnice večglasnih tišin, ki ga je, tako kot svojo drugo pesniško zbirko Nekje notri je uho, opremila z lastnimi ilustracijami. Kot ilustratorka ustvarja za otroške revije, knjige, glasbene albume in knjižne naslovnice ter snuje avtorske slikanice za otroke in odrasle. Za brezbesedno slikanico Črta (2021) je prejela znak kakovosti zlata hruška, delo pa je bilo vključeno tudi v mednarodno zbirko brezbesednih slikanic IBBY na Lampedusi. Za knjigo Nekje notri je uho je leta 2026 prejela Veronikino nagrado.