Ne bom se več drsal na bajerju

Lado Kralj, leta 2022 preminuli slovenski pisatelj, prevajalec, urednik, kritik in dramaturg svoj drugi roman posveča času od italijanske okupacije Ljubljane pa vse do petdesetih let 20. stoletja. Okoli Ljubljane se vije žica, italijanska fašistična oblast Šiškarjem vlada s trdo roko in po krutem načelu generala Maria Robotta: “Si ammazza troppo poco” (Še premalo jih pobijemo). Zgodba se osredinja na Ivana Kneza, mladega vosovskega kurirja, čigar očeta so, podobno kot avtorjevega, odpeljali v taborišče Dachau. Lado Kralj natančno dokumentira posamezne zgradbe, ulice Zgornje in Spodnje Šiške. Mnogi prebivalci in obiskovalci te ljubljanske mestne četrti jih bodo zagotovo prepoznali. V neposredni bližini gradu Jama, kjer danes stoji Bolnišnica dr. Petra Držaja živi Ivan. Njegovo mladostništvo je prepredeno z nasiljem, bridkostjo, smehom in tudi ljubeznijo. Srce mu ukrade bistra učenka samostanske internatske gospodinjske šole Eva Verdonik. Mladi Ljubljančani ne želijo biti le nemi spremljevalci aktualnega političnega dogajanja. Represiji se uprejo, veliko se jih pridruži partizanom ali pa postanejo kurirji. Tudi Ivana rekrutira prijatelj Jože Knafljič z ilegalnim imenom Kunde. Italijanska vojska se po porazih začne umikati in tehtnica vojne se prevesi na stran partizanov. Po začetni evforiji Ivan spozna, da nov režim morda ne prinaša nujno boljšega življenja. S prijatelji zapade v nostalgično melanholijo po časih, ko je grad še stal, mesto ni bilo prepredeno s cestami in so se lahko brezskrbno drsali na Koseškem bajerju. Ivanu ostane le ščepec upanja na snidenje z ljubeznijo. Oster popis dogajanja iz polpretekle zgodovine mestoma prekinjajo humorni, ironični pripetljaji, ki s svojo pristnostjo nekoliko razblinijo trpko, mračno snov romana. Ne bom se več drsal na bajerju je prejel nagrado kresnik za najboljši roman leta 2022 in nominacijo za Cankarjevo nagrado in kritiško sito.