| Žanr | mladinski roman |
| Narodnost | Ameriške literature |
| Kraj in leto izida | Jezero, 2024 |
| Založba | Morfemplus |
| Prevod |
Irena Duša |
| Ključne besede | 21. stoletje, Babice in vnukinje, Kuharstvo, Ljubezen, Najstniki, Nosečnost, Srednje šole, Združene države amerike |
Emoni je najstnica, ki ima nemalo preprek v svojem življenju. Ob rojstvu ji umre mama, oče jo prepusti svoji mami, da jo vzgaja kot svojo. Obe ga vidita le tu in tam, ko za nekaj dni pride iz Portorika. Finančno ju ne podpira, čeprav se v družbi izkazuje kot filnatrop. Za nameček v prvem letniku srednje šole po naivnosti zanosi s precej neodgovornim fantom in njegovi starši nanjo valijo odgovornost ter jo gledajo zviška. Sama pa je delovna, prijazna, odgovorna ter tudi samostojna in samosvoja. Z dvoletno hčerko in babico živi v najetem stanovanju v Philadelphiji, z denarjem so zelo na tesnem, ker babičina invalidska pokojnina komaj zadošča za osnovne stroške. Zato Emoni poleg šole dela v bližnjem burger placu. Preostali prosti čas namenja hčerki, domačim nalogam in kuhanju. Kuhanje obožuje, pri tem se sprosti, ponese jo v svoj čudežni svet. Vsi pravijo, da je njena hrana vrhunska, ob vsakem grižljaju občutijo tolažbo in spomine.
Želi si postati profesionalna kuharica, vendar je pot do tja zapletena.
To knjigo je New York Public Library imenovala za knjigo leta.
Prevod dela: With the Fire on High
Objavljeno: 04.06.2025 10:38:16
Zadnja sprememba: 04.06.2025 10:38:16
Basura
Naslednji dan položim svoj krožnik pred chefa Aydna in on ga obrača okrog in okrog. Čakam, da bo vzel vilice in nož.
“Vrzi v smeti,” reče, niti pogleda me ne.
“Prosim?” zajecljam. A se heca? Ozrem se po razredu, toda nobeden od drugih dijakov mi ne pogleda v oči. Vsi stojijo, čakajo, da bodo predstavili svoje jedi, a v našem običajno hrupnem razredu naenkrat zavlada tišina. Malachi je edini, ki se ne pretvarja, da ga zanimam, in obrvi se mu zmedeno zverižijo, kot bi chefov ukaz zadel tudi njega.
“Vrzi v smeti,” ponovi chef, a tokrat me gleda naravnost v oči.
“Kaj pa je narobe?” vprašam. Zavedam se, da najverjetneje vidi, da mi trza čeljust. Ne morem verjeti, da bi mi rekel, naj nekaj vržem stran, ne da bi sploh poskusil!
“To ni recept, ki, ki sem vam ga dal. Sestavine niso enake in narobe je razrezano.”
“Okus je dober, lepo uravnotežen, kot na vedno govorite, in prezentacija je brezhibna,” stisnem skozi zobe.
Zagrabi vilice, nabode jed in si jo zatlači v usta. Dolgo ne reče nič. In vidim, da mu je super. Na čelu mu piše. Zmaje z glavo. “Kumina, bazilika, origano.” Sunkovito odpre oči. “Nobene od teh sestavin ni bilo v receptu. To sploh ni ista jed. Ne morem ocenjevati nečesa, kjer je poudarek na kreativnosti, ne na izvedbi. To ni bila poanta današnjega ocenjevanja. Ne bom ti še enkrat govoril, vrzi v smeti.” Odloži vilice.
V očeh me peče, a se ugriznem v ustnico in pograbim jed. Potolčem s plastičnim krožnikom ob rob smetnjaka in hrana zdrsne noter. S tresočimi se rokami odpnem gumbe kuharskega suknjiča, ruto pocuknem z las. Ko zazvoni, počakam, dokler vsi ne odidejo. Malachi je poleg mene zadnji in na poti proti vratom se dotakne moje roke. “Pridi z mano, Santi. Ne se ukvarjat s tem.”
Otresem se njegove roke.
(str. 98)
