Ljubljena

Mar res lahko ljubimo karkoli? Kogarkoli?

Empar Moliner, katalonska pisateljica, novinarka in esejistka, v romanu Ljubljena v pikrem, humornem in mestoma ciničnem slogu, spretno prepletenim s poglobljenimi emotivnimi uvidi v zapleteno naturo medosebnih odnosov, zapisuje vsakdanje vtise, pomešane z refleksijami o treh osnovnih postulatih – življenju, ljubezni ter smrti.

Morda se zdi, da je v ospredju zgodbe ljubezen, vendar se ta neločljivo vzporeja z vprašanjem osamljenosti, (večinoma neizpolnjenih) pričakovanj in iskanja – predvsem sebe. Skozi pretežno monološko naracijo sledimo zgodbi ilustratorke Remei, ki razčlenjuje lastno pojmovanje ljubezni: natanko tiste, ki je očitno ni uspela najti, četudi je (še) vedno ljubljena. Njene izkušnje nudijo vpogled v kompleksnost človeških čustev, od trpljenja do sreče, od osamljenosti do želje po bližini. Skozi njeno pripoved v prizmi sedanjosti prehajamo od preteklosti v prihodnost, pri čemer se avtorica ne ogiba prikazu temnejših plati medosebnih odnosov. Remei se v svojem trenutku življenja konstantno sooča z vprašanji (lastne) identitete, ljubezni, zaključkov in koncev – nikoli dokončno razdelanega razumevanja medsebojnosti.

Zgodba se odvija v lagodnem predmestju sodobnega mesta – v “moderni”, umetniški družini, kjer se protagonistka srečuje z dilemami o identiteti in ljubezni v sicer vse bolj distanciranem, hladnem svetu. Otožnejši občutki se izmenjujejo s podobami upanja, dinamika notranjega konflikta med željo po ljubezni in strahom pred zavrnitvijo pa nudi presenetljivo intenzivno branje. Pripoved Remei je sicer zastavljena linearno, a tekaški intermezzi dokaj neorgansko vpeljujejo analitično introspekcijo podstati njenega življenja. Emotivni podtoni zgodbo bogatijo, vendarle pa ta ni najlažja za branje. Na trenutke se zdi, da skoraj pretirano poglobljeno razčlenjuje notranje svetove in doživljanja posameznih likov, hkrati pa ravno poglobljenost in preizpraševanje lastnih čustev ter hotenj dajeta romanu edinstveno ambivalentno vrednost nežne in obenem sunkovite pripovedi.

Menopavza se zdi primeren, vzorčen sprožilec osebnostne krize, vendar ne simbolizira zgolj fizične in psihične spremembe, saj Remei nudi tudi priložnost, da končno preuči, razčleni svojo vlogo v svetu. Morda se sploh prvič zares sooči s tem, kako jo družba kot žensko dejansko dojema. Ta prelomnica pod vprašaj postavlja tako njeno identiteto kot tudi mesto v družbi in vzbuja najrazličnejše premisleke o doživljanju telesnosti ter minljivosti – prehod ni le fizični, temveč tudi simbolični. Je konec nečesa in obenem začetek iskanja nove poti, na kateri na novo ovrednoti pojem ženskosti, ljubezni, svoje prisotnosti ter pristnosti v svetu natančno definiranih pričakovanj. Zanjo je menopavza dejansko priložnost za preobrazbo, ko svoje življenje skuša oblikovati brez pritiska zunanjih imperativov oziroma njim navkljub.

Dosedanje ljubezenske zveze niso izpolnile njenih pričakovanj. Vprašanje je, ali je to sploh kadarkoli mogoče, kar jo vodi v refleksijo o tem, kaj sploh pomeni biti ljubljen in kaj ljubiti. Kakšna je (vzročna) povezava med obema izkustvoma? So bila vsa njena razmerja do zdaj zgolj posnetek ljubezni? Ali Remei zgolj prav(ilno) predvidi, kaj se bo zgodilo, ali pa s svojim ravnanjem – na podlagi morda napačnih predpostavk – dejansko izsili končni rezultat? Morda je to eno zanimivejših vprašanj, za katere se zdi škoda, da tudi v zaključku ne nudijo “pravega” odgovora.

Ljubezen ni vedno izpolnjena želja in avtorica natančno raziskuje, kako se lahko izraža v različnih oblikah – ne le v romantičnih, seksualnih odnosih, ampak tudi v preprostih trenutkih sočutja in skrbi. Ob tem bralca opominja, da je lahko tako vir sreče kot tudi bolečine, nekaj, kaj človeka povzdigne, pa tudi uniči. Ljubljena je zato roman, ki izpostavlja resničnost človeške krhkosti in kompleksnosti. Avtorica ne idealizira in ne spregleda temnejših plati ljubezni; njena pisava je raziskujoča in introspektivna, kar bralcem omogoča, da se poistovetijo z notranjimi boji protagonistke.

Še vedno pa je njena zgodba zgodba ženske, ki se navsezadnje “proda”, da lahko moški živi polno ustvarjalno življenje, zgodba ženske, ki skriva težke skrivnosti preteklosti, zgodba ženske, ki se zaveda, da zaradi poškodovanega otroštva zahteva “pretirano” ljubezen. Remei je ženska, ki se sprašuje, kako sprejemati lastno ranljivost, kako živeti v skladu s svojimi željami ter potrebami sveta; ženska, ki išče način, kako sprejeti starajoče se telo, čeprav se zdi na prvi pogled še tako – fizično – oddaljena, odtujena od tega vprašanja. Bo dejansko zmogla njihovo množino na podlagi njune dvojine?

Spremembe niso preproste, a jih zaživi pod svojimi pogoji in celotno dogajanje je pravzaprav tistih njenih deset minut preludija, pričakovanja prihajajoče “nesreče”. Slednja se morda res dogodi, a jo Remei sprocesira na povsem svoj(stven) način. Kakor je tudi prav.