Lekcija mrtvega jezika

Lekcija mrtvega jezika velja za Kuśniewiczevo najboljše delo. Gre za lirično mračnjaško hvalnico smrti brez poglavij. Zgodovinski roman se dogaja leta 1918, tik pred koncem 1. svetovne vojne. Liku slovenskega rodu, avstro-ogrskemu poročniku Alfredu Kiekeritzu v začetku pripovedi vedeževalka prerokuje prihodnost, ki se nanaša na njegovo smrt. Pove mu, da bo po njegovi smrti iz njegovega telesa zraslo drevo življenja, na čigar vejo se bo nekoč usedel rajski ptič.

Skozi pripoved se razkrivajo poročnikova nagnjenja, rad ima francoska vina in srednjeveško slikarstvo, navdušuje se predvsem nad ikonami svetnic in svetnikov, je pravi zbiratelj vse umetnosti, tudi če je bila narejena industrijsko, kot so recimo starinski porcelan in stekleni kozarci. Hkrati se razvije tudi njegov gnus do telesa, saj poročnik v romanu pravi: “Naše telo, vreča ogabe.”

Roman je poleg same simbolike smrti poln opisov umirajočega in mrtvega ter poročnikovih razmišljanj o minevanju. Na lovu ubijajo živali, proseči pogled srne pred usodnim strelom primerja s pogledom ženske. Poročnik se ves čas srečuje s trupli pobeglih ruskih ujetnikov in trupel vojakov iz vojne, ki se razkrajajo v gozdu. Z nazorno opisanimi detajli ustvarja temno zadušljivo atmosfero, vse smrdi po sajah, katranu in prahu, narava veni in gnije listje. Umirajo Ukrajinci in umirajo kozaki, zaradi tuberkuloze pa umira tudi poročnik Alfred Kiekeritz.

Avtor s peresno lahkoto prestopa iz notranjega sveta v bogato opisane detajle narave, oseb in prostora in s tem doseže mojstrsko zapisano besedo, ki bi sodila tudi v naš literarni kanon, čeprav roman marsikateremu bralcu, ki si od branja želi lahkotne sprostitve, ne bo všeč.

Lekcija mrtvega jezika je bila dve leti po izidu poljskega izvirnika Lekcja martwego języka adaptirana v istoimenski film.

Andrzej Kuśniewicz (1904-1993) je eden izmed bolj priljubljenih poljskih pisateljev, ki je zaslovel v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. V slovenščino je poleg Lekcije mrtvega jezika preveden roman Kralj obeh Sicilij (izdan 1970, slovenski prevod 1991), za katero je prejel nagrado Prix Séguier de littérature étrangère.

Šolal se je v Gradcu, Sambiru in Krakovu, kjer je študiral likovno umetnost, pravo in politologijo.  Delal je v predstavništvu Alfa Romea, med vojno je sodeloval v francoskem odporniškem gibanju in bil zaprt ter obsojen na smrt, vendar so ga potem poslali v koncentracijsko taborišče Mauthausen. Po vojni se je vrnil na Poljsko, kjer je sodeloval v uredništvih revij in se začel ukvarjati s pisateljevanjem.

Pri svojih 51-letih je izdal pesniški prvenec, izdal je še 4 pesniške zbirke, leta 1961 pa je izdal romaneskni prvenec, sledilo je še 10 romanov. V romanih upodablja večkulturne skupnosti in sobivanje različnih narodnosti na nekdanjih poljskih pokrajinah (zgodovinska Galicija).

Glej tudi:

• LUD Šerpa