Latinoamericana ali 1000 španskih besed

Žanrpoetična proza, potopisni roman
Narodnosthrvaška literatura
Kraj in leto izidaNovo mesto, 2024
Založba
Zbirka Goga
Prevod Dušan Šarotar
Ključne besede Doživljanje, Družbene razmere, Latinska amerika, Osebna doživetja, Poetika, Potovanja, Vsakdanje življenje
Število strani

91

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

3-4 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Sanjava literarna delicija

Marko Pogačar (1984) je eden najvidnejših, kritiško pripoznanih in nagrajevanih sodobnih hrvaških avtorjev, v literarnem miljeju prisoten z objavljenimi pesniškimi, esejističnimi, potopisnimi in kratkoproznimi deli, med katerimi so v slovenščino prevedena pesniška zbirka Predmeti, zbirka kratkih zgodb Bog ne bo pomagal, potopis Slepa karta: sonet ceste in kot zadnje, izpisano v podobni maniri kot prej omenjeni, potopis Latinoamericana ali 1000 španskih besed v prevodu sorodne mu pesniške duše Dušana Šarotarja.

Pogačarjevi potopisi so hibridne stvaritve, ki močno prestopajo svojo sicer uveljavljeno obliko, dnevniške prvine se prepletajo z avtofikcijskimi, esejističnimi in kratkoproznimi, celotno besedilo pa je prepojeno s subtilno naravo pesniškega jaza, zvestega imanentnemu drhtenju raznolikih identitetnih vprašanj in vznikajočega iz senzibilne gnetljivosti jezika, preko katerega nas pesnik vodi v hipnotične dimenzije sicer nevidnega bivanja.

Na ta način odzvanjajo tudi zapisi Latinoamericane, ki se berejo, kot bi vstopali v melodično sanjavo intimno duhovno pokrajino. Dežele, ki jih pesnik prehodi, so ponujene na okus le preko mimobežnih besednih oprijemališč splošno znanih kulturnih tekstur – salse in rumbe, tacosov, tekile in ruma, kartelov, mariachijev, gveril in eksekutorjev ter podobnih – ali izpisanih krajev, po katerih pisatelj buden, a dokončno zasanjan potuje – Caracas, Granada, San Jose, Ciudad de México, Cienfuegos, Havana, San Cristóbal de las Casas, Santiago …, posamezniki, ki jih srečuje ali avtor na njih le pomisli, pa odzvanjajo zgolj ohlapno. A je ta ohlapnost pravzaprav le literarna, za vsemi svobodno interpretiranimi podobami se pravzaprav nahaja za ocean poteptanih in brezpravnih, utopljenih v svojih razsekanih sanjah in grenkih življenjih, katerih želena dobrina kot nepotopljiva ostaja upanje – nič drugače kot pri pesniku, valujočem na hipnotičnih grebenih samotnega.

Latinoamericana je čistokrvno literarnosladokusno doživetje, podobno, kot smo ga okušali že pri Šarotarjevem Nikomahu.

Glej tudi:

Nedaleč od središčnega trga, na neki način nemirnega, a prijetnega zelenega trga, jemo pico s kobilicami in se pogovarjamo o besedah, ki pletejo nevidno, a vseprisotno polnost sveta, o skrivnostnem polnilu, ki daje temu svetu nepredvidljiv okus po avanturi, hkrati pa ga naredi podobnega obglavljeni praznični puri. Sočasno je ta nežna tkanina njegova zibelka, srajca in njegov posmrtni pokrov, v smislu pravljice o cesarjevih novih oblačilih – cesar-svet je pred našimi očmi zares ves čas gol. Četudi ga samo slučajno srečate, mu morate v istem hipu zaviti vrat, če tega ne storite, se vam bo takšen, kot je v resnici, gladek in masten, izmuznil, tako kot se rokoborec izvije iz nasprotnikovega klinča, ali kot prašič, ki pobegne mesarju pred zakolom. Govorimo o že davno razbitih šifrah, o Bededettiju, Valleju, če je že nujno o Pazu, o ograjah in maskah; o hladnem, oddaljenem planetu Pizarnik. Sedimo, čakajoč, da se ka koli dogodi, v nemem iskanju dogodka, iščemo nekaj, kar bi lahko metastaziralo v literarni tekst. Naposled uvidimo lastno napako. Poznopopoldanska svetloba pada na grozo dogodkov, ta blaga, mehka svetloba postaja njihov termidor: edini relevanten in absolutno nujen dogodek v književnosti je že sam dogodek literature. Sedimo, dokler se iz najbolj črne globine naše noči, noči, ki smo mi sami, nenadoma ne oglasi nepopisen zbor: zasliši se mrtvaška pesem kobilic.

(str. 87-88)

Citati

(1)

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 67
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 0
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 1