Predrag Matvejević

Kruh naš

0,0

(0)

Žanr	esej
Narodnost	hrvaška književnost
Kraj in leto izida	Ljubljana, 2009
Založba	V. B. Z.
Ključne besede	Kulturna zgodovina, Etnologija, Običaji, Religioznost, Kulturna dediščina, Antropologija, Kruh, Izročilo, Mitologija, Tradicija

Število strani

166

5-6 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Poišči podobne knjige... Poišči druge knjige tega avtorja...

Lahkotna

Zahtevna

“Rodil se je v pepelu na kamnih.” (str. 7) S tem stavkom eden najbolj znanih, prevajanih in branih hrvaških angažiranih intelektualcev, erudit, akademik in pisatelj Predrag Matvejević (†2017) začne pisati zgodbo (v prepletajočih se formah eseja, potopisa, spominov). “Zgodbo”, staro več kot šest tisoč let – o kruhu. To izjemno kulturološko delo, napisano na edinstven način in v avtorjevem svojstvenem, prepoznavnem slogu, je nastajalo in pisatelja “tiho” spremljalo več desetletij. Gre za večplastno, konkretno in poglobljeno objektivno študijo, ki pa je intimno prepletena z izrazito osebno, subjektivno in senzibilno reminiscenco. Ki preprosto očara. Knjiga (ki pa kljub svoji velikopotezni in široko zaobjeti tematski zasnovi/osnovi sploh ni obsežna, prav nasprotno) v sedmih poglavjih zgoščeno in konkretno združuje, povezuje in na nov, povsem enakovreden nivo in vzporedno pomembnost, v homogeno celoto postavlja vso raznolikost in pestrost pojavov, vezanih na kruh – ki nastopa istočasno kot stvar in pojem. V prvem in drugem poglavju je v ospredju antropološki vidik (Kruh in telo, Poti), sledi teološki (Vere) in nato sociološki oz. socialni pogled (Sedem skorij), nato pa se ustavimo še pri filologiji (Seme) in umetnosti (Podobe in prividi). Zaključno poglavje (Povodi in sklep) je povzetek povodov za to avtorjevo pisanje, pa utemeljitev, tudi svarila ter opombe in opomniki na številne reference, ki so vpete v knjigo. Poglavja se mehko prelivajo, dopolnjujejo in povezujejo. V enovito mozaično celoto. Ni veliko del, ki bi zmogla in znala kruh predstaviti tako celovito koherentno.
Predrag Matvejević zaključuje svoje pisanje s parafriziranim izrekom Lévija-Straussa, ki je v Žalostnih tropih zapisal, da se je “svet začel brez človeka in se lahko brez njega tudi konča”.
“Človeštvo je nastalo brez kruha, brez njega pa lahko izgine.” (str. 166)

Prispeval(a): Maja M. Gregorič, Knjižnica Logatec

Sedem skorij

Na poteh žita in kruha so ostajale sledi, ki jih preteklost ni predala zgodovini, ta pa ne podarila prihodnosti. Nekatere med njimi so naokrog razmetane in raztresene, težko prepoznavne ali nečitljive.
Kruh s sedmimi skorjami oziroma kruh bridkosti so omenjali ob raznih priložnostih in je postal pregovoren. Ne ve se, kdo mu je tako prvi rekel. Po legendi bi bili lahko to mornarji, ki so na dolgih plovbah grizljali suho in trdo skorjo. V preteklosti so število sedem dostikrat povezovali s “suhimi kravami” in z “leti lakote”, vendar ne le z njimi. V Razodetju je omenjenih “sedem zvezd”, “sedem pečatov”, “sedem trobent”, “sedem čaš Božjega srda”. V perzijskem izročilu je sedem glavnih jedi, katerih ime se začne s črko S-haft Sin. Prerok Mohamed v Koranu govori o “sedmih poteh”, “sedmih morjih”, “sedmih nebeških svodih”, “sedmih nočeh”, “sedmih zelenih klasih žita”.
Človeške usode, skupinske in posamezne, so bile odvisne od kruha. Ob tem so izpostavljali tiste, ki so morda bolj trpeli kot drugi in večkrat: svetnike, puščavnike in menihe, romarje, mornarje in jetnike, vsakršne reveže, berače, Rome. Kruh s sedmimi skorjami je bil okrepčilo za njihovo telo in duha.
V tej knjigi je sedem poglavij.
(str. 83)