Kirka na Jadranu

Kirka na Jadranu je štirinajsta pesniška zbirka Andraža Poliča in hkrati svojevrsten lirski zemljevid obmorskega sveta, kot ga pozna in čuti avtor. V njej potujemo iz Trsta preko Pirana, Umaga, Rovinja, Kornatov, Splita, Šibenika, Hvara in drugih, nam tako znanih krajev, ki pa v pesmih dobijo novo, intimno razsežnost. Potovanje po različnih krajih zaznamujejo spremenljiva razpoloženja, od lahkotne poletne omame do tihe otožnosti, ki jo prinesejo večeri in spomini. Zdi se, kot da ima vsak kraj svojo barvo in svoj vonj, svoj ritem življenja in svojstveni način, kako obstaja na svetu.

Tistim, ki smo po teh krajih že popotovali, zbirka vzbuja nostalgične občutke: »/…/ bil sem mlad in pijan in Đavoli so bili hit poletja /…/«. Pesnik ob tem ne ostane le pri spominu, ampak z nami deli tudi drobce življenjskih modrosti: »Stari ribiči te naučijo, kako imeti rad nevarnost: ogenj, ženske in valove.«. Pesmi prehajajo med konkretnimi prizori in bolj sanjskimi, skoraj halucinatornimi podobami, pri čemer avtor z malo besedami odpira široke prostore domišljije.

Zbirka predvsem pričara občutek metafizike, tistega neotipljivega presežka, ki začara tudi najbolj vsakodnevne dogodke – jutranjo kavo v pristanišču, počasno zibanje bark, krik galeba ali naključni pogovor v lokalni konobi. Naše lastno doživljanje ob branju dodatno osvetljujejo osebni spomini, zato se zdi, kot da se ob nekaterih pesmih resnično zasliši šumenje valov, škripanje vrvi v marini in oddaljena glasba nekega poletja, ki se ne bo nikoli povsem vrnilo, pa vendar vztraja v nas.