skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Kapučino v Ramali : [vojni dnevnik]

Žanrdnevnik, spomini
Narodnostpalestinska literatura
Kraj in leto izidaCelje, 2005
Založba
Prevod Duša Hibon Zgonec
Ključne besede Izraelci, Izredne razmere, Palestina, Palestinci
Število strani

119

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

3-4 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Lahkotna
Zahtevna

Kdor nima dobrih učiteljev, se nauči slabih stvari

Sledimo utrinkom iz vsakdana ženske, ki ji je vsiljeno živeti med bežanjem pred bombami, strahom za svoje bližnje in stalnim poniževanjem s strani vladajočih Izraelcev, ki se izživljajo nad nemočnimi civilisti. Skuša ujeti tisto normalnost, ki jo pozna iz svojih akademskih obiskov v tujini. Oba z možem sta visoko izobražena (doktorat iz arheologije na Edimburški univerzi), predavata v tujini in vsakokrat ob vrnitvi jima v potni list potisnejo roza kartonček. Ta rožnati kos papirja je “dovolilnica” uradnikom na meji, da jima ob vstopu v domovino čas “preverjanja” dokumentov raztegujejo poljubno dolgo. Prav med trajanjem tega postopka, avtorica bralcu razkriva svoje družinsko poreklo, predstavi člane svoje številčne rodbine, odnos, ki ga imajo, spomine, ki jih družijo.

Suad bi morala obvestiti moža, ki jo čaka, da se je ponovno zapletlo pri vstopu. Palestinci, ki živijo na zasedenih ozemljih namreč ne morejo svobodno potovati v sosednje države tako kot mi mimogrede prečimo mejo z Avstrijo, Italijo, Hrvaško, Madžarsko…  V letališki stavbi ne smejo pričakati svojih gostov ali sorodnikov. Za vsak izhod iz zasedenega ozemlja potrebujejo dovolilnico.

V knjigi, skozi dnevniški zapis podoživimo policijsko uro, ki se raztegne na štirideset dni. Vmes so prekinitve, ko smejo prebivalci po nakupih zdravil, hrane. V tem času so nekateri predeli brez elektrike, telefonskih povezav, celo brez vode.

In ob vsem tem izčrpavanju skušajo ljudje živeti običajno življenje, tako kot ga poznajo običajni ljudje, v običajnih deželah sveta.

Neskončno se veselim, ko izvem, da bo danes mogoče prekinjena policijska ura. Tako se bo mogoče moj mož Salim vrnil iz Jeruzalema v Ramalo. Prisiljen je bil ostati tam odkar se je pred štirinajstimi dnevi vrnil iz Francije.

Tokrat kličem Salimovo sestrično Tanjo, da jo vprašam, ob kateri uri bo konec policijske ure.

Rima je rekla Veri, da ji je pek Abid povedal, da med 13. in 17. uro. Preiskali so Rimino hišo, je še dodala.

Rima je članica prostovoljnega združenja žensk v Birehu, je članica upravnega odbora univerze v Birzeitu. Ta sedemintridesetletna vdova živi sama v hiši poleg palestinskega ministrstva za kulturo, ki ga je izraelska vojska med vdorom v Ramalo 29.marca 2002 spremenila v začasni zapor.

“Jaz sem pa mislila, da so jo že dvakrat”.

“Ja, pa so prišli nazaj in jo prisilili, da je ostala zunaj, pod dežjem, medtem ko so stikali po hiši. Skušala se je upirati, rekla jim je, da je bosa in da ima kanadsko državljanstvo. Pa so kljub temu vse premetali, celo avto. Vzeli so ji žepno svetilko in ko jim je rekla, da jo potrebuje, ker ni elektrike, so ji odgovorili: ” Prinesli jo bomo čez dva dni. Pa še srečna bodi, da ti ne uničimo avta.” ” Ko so odšli, se je spraševala, kaj drugega so ji še odnesli. Ni jih imela pravice spremljati v vsak prostor. Opazila je, da je izginil hišni ključ, a so zanikali, da so ga vzeli.

 

 

(str. 61)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Kapučino v Ramali : [vojni dnevnik].

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 44
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 1
Trenutno bere: 1
Je prebralo: 1