Pavel Medvešček

Iz nevidne strani neba : razkrite skrivnosti staroverstva

5,0

(1)

Žanr	poljudnoznanstvena knjiga
Narodnost	slovenska književnost
Kraj in leto izida	Ljubljana, 2015
Založba	Institutum Studiorum Humanitatis
Ključne besede	Slovenska folklora, Ljudska verovanja, Slovensko ljudsko izročilo, Etnologija, Posočje, Slovenska mitologija, Staroverstvo, Staroverci

Število strani

576

19-20 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Poišči podobne knjige... Poišči druge knjige tega avtorja...

Lahkotna

Zahtevna

Ko dolgo časa opazuješ ta divji ples vode, zaznaš v njej neverjetno jezo do tistih, ki so jo tako grobo zaustavili na njeni poti proti morju. Ne moreš verjeti, koliko golazni ustvari ta penasta voda. Vse pa imajo neke nadzemeljske podobe. Šele, ko se čez dneve umiri, ima povsem drugo obličje. S seboj začne ponovno nositi prastari spomin, ki prihaja iz skalnih globin gora in se nam na vodni površini izrisuje in prikazuje, da ne bi bil za vedno izgubljen« (Tone Kopoviščar).

Pavel Medvešček se ni nič staroverskega sluteč daljnega leta 1951 kot radovedni študent po priporočilu profesorja na šoli za oblikovanje v Ljubljani Staneta Kumarja odpravil po gozdni poti od Gorenjega Polja do Zapotoka in Velendola, z namenom, da bi risal pokrajino. Srečal pa se je z ljudmi, ki so mu odkrili mističen, neznani svet. To so bili predvsem neporočeni moški – strici. Živeli so na odročnem področju z razpršeno poselitvijo v duhu podedovanega starega načina življenja in izročila, ki so ga ohranjali v tesno varovani intimni srenji posameznikov, ki jim je bila življenjsko vodilo prasila Nikrmana – le ta je s svojimi mnogoterimi pojavnimi oblikami bedela nad ljudmi, živalmi, rastlinami in celotnim prostorom. Imeli so svojstven odnos do narave, ki je viden v staroverskih konceptih in simboliki. S prisego dehnarju so bili staroverci zavezani tajnosti in »nevidnemu« bivanju po principu tročanstva, to pa jih je ščitilo pred tem, da ne bi védenje o tem verovanju prišlo na ušesa drugih, predvsem tistih, ki so vsakršno odstopanje od tradicionalnih okvirov družbe opredelili kot praznoverje, čudaštvo ali celo norost, čarovništvo. Staroverec Janez Strgar, ki je postal tudi Medveščkov prijatelj in zaupnik, se je zavedal, da so »zadnji svoje vrste« in imajo edinstveno priložnost priznati svetu, kdo so in kako živijo na način, ki izumira. Zavedajoč se torej, da so zadnji še živeči pričevalci staroverskega in »naravoverskega« življenja in duhovnosti, so bili pripravljeni do neke mere razbiti prisego o molčečnosti in spregovoriti o poglavjih svojega verovanja oziroma načina življenja prek zgodb, anekdot, pravljic in obsežnih pogovorov ter materialnega gradiva, ki ga je Medvešček s spoštljivim odnosom do narave in dediščine ohranil za nas in za naše prednike. Knjiga obsega pripovedno, stvarno in slikovno gradivo iz zahodne Slovenije, prvenstveno iz Posočja, in priča o dolgo zamolčanih skrivnostih starovercev, ki o sebi pravijo: »Mi staroverci, kot nam rečete, smo za vas gotovo posebneži in zarukani čudaki. Čeprav smo po mojem mnenju izbrano pleme, ki nas je sem poslala Nikrmana, že kdo ve kdaj. Od takrat smo se gotovo pomešali s sosedi, mnogi pa so se tudi porazgubili po svetu. Zato pa se počutimo ponosne, ker smo tu le vzdržali ter ohranili svoje čaščenje in poseben odnos do narave. Tako ta naš majhen svet prepoznamo skozi našo zgodovino in skozi sobivanje z močnejšimi, s tujci, ki so nas vedno ogrožali, a nikoli toliko prizadeli, da bi izginili. Še vedno smo tu s svojimi svetišči, čeprav so nekatera tudi poškodovana, in z vsemi pripovedmi, ki so se iz roda v rod prenašale le z besedo. V njih so skrite tudi vse skrivnosti te borne, a za nas svete zemlje, ki nas je hranila in ohranila« (Medvešček, 2015, str. 529), za nas pa pomemben biser kulturne dediščine, duhovnega bogastva in modrosti prednikov naših krajev.

Prispeval(a): Daša Medvešček, Goriška knjižnica Franceta Bevka

Ko sem sam v naravi, najbolje čutim njeno veliko moč. Takrat postanem drugačen. Bolj miroljuben, bolj ljubeč in nežen. Narava ne pripada družbenemu redu, saj je last vseh nas posameznikov, tudi najbolj revnih. Prav ona je spremenila tudi moj odnos do sebe in do drugih. V njej smo vsi nekoliko enaki, čeprav nekoliko drugačni. Prav tako, kot je hrast drugačen od bora in jesen od javorja. Moje roke, ki se dotikajo vseh teh dreves, imajo v sebi ujete in ohranjene vse njihove spomine. Drevesa mi neprestano pošiljajo nevidna sporočila, ki jih sprejema moje telo. Zato sem edini, ki jih razume in ohranja le zase. Ko me sprašuješ, kaj si želim, moram reči, da je to danes neizvedljivo. Od nekdaj sem si želel, da bi moje telo pokopali ob tisti javor, ki pa so ga okoli leta 1941 posekali Italijani, hlod pa z vozom odpeljali v Čedad. Takrat sem zbolel, ker sem občutil, da so z njim odpeljali tudi del mene. Da bi se spravil na noge, sem takrat hodil od drevesa do drevesa, da bi zaznal, katero si želi mojega prijateljstva. Čez čas sem ob Doblarcu le našel bukev, s katero sva še danes kot brat in sestra. V sanjah velikokrat podoživljam vse poti, ki sem jih opravil do tistega javorja. K njemu me je prvi odpeljal stari oče, ki je bil eden izmed gorečih častilcev tistega božanstva, kot je bil tudi njegov oče in še stari oče. Zato so naše takrat imenovali Javorjevi (Medvešček, 2015, str. 531).