Jakob Kelemina

Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva : z mitološkim uvodom

0,0

(0)

Žanr	pripovedka, mit
Narodnost	slovenska književnost
Kraj in leto izida	Bilje, 1997
Založba	Moder sij
Ključne besede	Slovensko ljudsko izročilo, Bajna bitja, Pripovedke, bajke, Slovensko ljudsko slovstvo, Mitologija

Število strani

334

11-12 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Poišči podobne knjige... Poišči druge knjige tega avtorja...

Lahkotna

Zahtevna

Slovenski zakladi

Jakob Kelemina je bil jezikoslovec, pedagog, profesor za germansko filologijo, ukvarjal se je tudi z literarno teorijo. Preučeval je slovensko ljudsko slovstvo in bil zunanji sodelavec Inštituta za slovensko narodopisje v Ljubljani. Njegovo najpomembnejše delo s tega področja je “Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva. Z mitološkim uvodom uredil Jakob Kelemina”. Prvič so izšle leta 1930 v Celju. Čeprav delo (posebno glede na to, kako je priredil besedila) ne ustreza današnjim zahtevam etnološke znanosti, je to prva urejena in dokaj popolna zbirka slovenskih bajk in pripovedk iz vseh slovenskih pokrajin, z dodanimi variantami in tujimi vzporednicami, tako da predstavlja osnovo za vsa nadaljnja raziskovanja. V Predgovoru nam predstavi naše ljudsko izročilo, na koncu knjige pa je dodano obsežno poglavje Viri in opazke, kjer podrobno navaja številne vire. Osrednji del obsega zbrano pripovedno gradivo, razdeljeno na poglavja Duhovi, Vilinska bitja, Demonska bitja, Nebeški vladar, Svet in njega ureditev in Junaške snovi.
Če bi se želeli ozreti v našo daljno preteklost, kakor jo odseva ljudsko pripovedno izročilo, in poiskati svoje korenine, je to prava knjiga za vas.

Zakaj ponatis? / Radivoj Humar: str. 5. , V Celju Družba sv. Mohorja, 1930.

Prispeval(a): Špela Pahor, Mestna knjižnica Izola

“184.Ne preklinjaj vetra.
Bilo neki jesenski dan. Megla je ves božji dan prikrivala sonce in mrzli Sever je zelo pritiskal. Ker pa neki terici ali terilji to ni bilo pogodi in veter le ni jenjal, odnašati ji povesmi, začne ženska Sever preklinjati. Zdaj se ji približa star možek s palico v roki in po licu ves razmesarjen. Ko pride do terice, jo vpraša, kaj želi od njega. Stari mož pa je bil Sever sam. A terica še vedno preklinja in zmerja. Zdaj reče mož: ‘Vidiš, ti hudobna žena, tisti, ki ga preklinjaš in zmerjaš, sem jaz. Poglej me v obraz, kako sem razmesarjen, ker se moram skozi vsak grm in trn prevleči. Ti me pa priklinjaš. Morda misliš, da nalašč tako hudo razsajam? Ne, božja volja je taka.’ Ko žena to sliši, se vsa prestraši in od samega strahu ji govor zabegne, da ni mogla ne besedice več ziniti. Pade predenj na kolena. Sever jo pa vzdigne in odnese čez hribe in planine in o ženi ni bilo več ne duha ne sluha. (Ptujsko polje.)”
Str. 203