Herman Vitežnik
Žanr | družbeni roman, psihološki roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2013 |
Založba | Študentska založba |
Ključne besede | Boks, Družinsko življenje, Identiteta, Odraščanje, Vipava |
Vipavski Holden Caufield
Prvenec mladega slovenskega avtorja, sicer matematika in programerja, je izšel že leta 2013 in je pripoved o odraščanju in življenju v Vipavi v osemdesetih in devetdesetih letih dvajsetega stoletja. Osrednji junak in pripovedovalec je Herman Vitežnik, sprva bolj kot ne introvertiran srednješolec, ki v domači osami trenira boks – boks je tudi njegov glavni življenjski interes. Hkrati pa je Herman pronicljiv opazovalec, mojstrski opisovalec in duhovit interpret odnosov v svoji družini, življenja v domačem kraju, dogajanj med mladimi, iskanja lastne identitete in širše družbene klime v časih turbulentnih družbenih sprememb. Hermanovo življenje kar nekako mirno poteka, dokler se mu ne zgodi nesrečni dogodek ob prvi pijanosti, ki ga sam pri sebi predimenzionira in ki ima resne posledice predvsem v njegovi lastni psihi in samopodobi; je prelomnica med prej (ko je bilo z njim »še vse v redu«) in potem (ko se je počutil »krivega pred vsem svetom«). Iz (ne)razumljive samosabotaže izbere zgrešen študij, ga kmalu opusti in začne za skromen zaslužek razvažati meso in kebab, hkrati pa se izgublja v branju filozofije. A življenje kljub vsemu teče naprej, Hermanu in njegovi okolici se marsikaj dogaja in počasi se njegov turobni zdrs spravi nazaj v konstruktivnejše tirnice.
Berljivi, slogovno in jezikovno izbrušeni roman (z dosledno uporabljenim predpreteklikom!) še danes predstavlja svež in obetaven pojav v slovenskem literarnem prostoru. Zato lahko po zaprtju knjige, v evforičnem subjektivnem navdušenju, rečemo: če je Herman Vitežnik poškodoval vipavski spomenik, je Miha Stopar s tem romanom postavil Vipavi novega, trajnejšega.
Objavljeno: 30.12.2021 17:08:38
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:48:10
O tem, zakaj je v pijanosti v meni izbruhnilo nekaj tako silovitega, nekaj med samouničevalno slo in silno željo po vzbujanju pozornosti, nisem hotel razmišljati. Domneval sem, da sem eden tistih, ki se zatečejo v samouničevanje in demonstracijo moči nad samim seboj. Kot bi bil v nas nekdo, ki nas lahko opazuje in se čudi trpinčenju, ki ga prizadenemo svojemu telesu in duhu. čeprav je to skrajno nenavadno, ker gre pri iskanju moči sicer vedno za iskanje premoči nad drugimi ljudmi, vedno nam je šlo samo za to. Nikdar nisem verjel baletniku, ki pravi, da bi v svoji umetnosti rad presegel samega sebe. Preseči hoče vse jebene baletnike tega jebenega sveta, nič drugega. Samouničevanje mora biti čudno degenerirana volja do moči. (str. 106)