Gledam satana, ki kakor blisk pada z neba

Pronicljivo razgrinjanje izvora kulta v človeški praskupnosti z antropološkimi in psihološkimi vzvodi. Skozi obravnavo postaja jasno, kako se krivda za živčno vrenje v neki skupnosti po nekem tožniku vedno naloži na nepomembneža na obrobju (tujca, siroto, invalida). Demonizacija ali ‘prepoznava’ nedolžne žrtve kot gotovega krivca se po mimesisu oziroma posnemovalni želji čustveno razširi na vse člane skupnosti, ki nazadnje neogibno izvede linč. Kolektivni uboj žrtve je hkrati rojstvo totema oziroma kulta, saj je vsem članom skupnosti evidentno, da se je ozračje (s katarzičnim ubijanjem ‘demona’) pomirilo in da je ‘satan izgnan’. Da pa ta vzpostavitev kulta uspe, mora nujno ostati neodkrito (in poznejšim rodovom skrito), da je žrtev nedolžna. Na koncu avtor utemelji, kako in zakaj ta mehanizem po tisočih letih prvič odpove v primeru žrtvovanja Jezusa Kristusa, zaradi česar se človeštvu odpre povsem nova pot.