Filozofija v budoarju ali Nemoralni učitelji : dialogi, namenjeni izobrazbi mladih deklet

Z zgornjim citatom se začenja knjiga, v kateri smo priča popolnem pohujšanju človeškega bitja. Petnajstletna Eugenie, ki jo vzgajata libertinski oče in katoliška mati pride na “študijski obisk” k starejši ljubimki, Gospe De Sain-Ange, katere naloga je, da mlademu dekletu objasni filozofijo libertinstva, ki ji jo morajo vcepiti v glavo. Na pomoč Gospe priskoči Dolmance, kot “izobražen” libertinec in učitelj, ter brat Vitez de Mirvel, ki služi zgolj kot orodje za prikazovanje posameznih praks.

Delo je bilo napisano v dramski obliki (de Sade si je zmeraj želel biti gledališki pisec); deli pa se na “sokratske” filozofske dialoge (prav tako si je želel biti priznan filozof), ki so sestavljeni iz teoretičnega in praktičnega dela, kjer izrečenemu takoj sledi praktični prikaz. Seveda je govora največkrat o takratnih tabuiziranih libertinskih spolnih praksah. Drugi del je daljši odlomek, v katerem Vitez prebira znan politični pamflet, ki sicer, med drugim, vsebuje zelo moderne dopolnitve takratni ustavi, med drugim se zavzema za enakopravnost žensk, pravico do splava, za pravice istospolnih oseb ipd. Vse je v naravi, pravi avtor, kar pomeni, da ni nobenega resnega prekrška, razen zanikanja lastne (tudi zločinske) narave.

Dialogi Donatien – Alphonse – François, markiz de Sade (1740-1814) v svojem “filozofskem” delu grafično opiše in skozi knjigo “didaktično” razloži, kako bi po njegovem morali uživati življenje. Delo služi kot “uvod” v Sto dvajset dni Sodome. Njegova dela so zaradi spornih opisov spolnih praks ostala prepovedana in skrita javnosti do 40. in 50. let 20. stoletja.