| Žanr | kriminalni roman, psihološki roman, simbolistični roman, srhljivi roman, zgodovinski roman |
| Narodnost | italijanska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2023 |
| Založba | Vida |
| Prevod |
Katja Jenčič |
| Ključne besede | 18.stoletje, Raziskovanje, Sekte, Umetnost in religija, Umor, Vera, Zgodovina |
Ta zgodovinski pustolovski triler, kot ga opredeljuje avtor, nas popelje v prelomno in skrivnostno 18. stoletje, v čas, ko so v Benetkah ustvarjali neponovljivi geniji, kot so Antonio Vivaldi, Carlo Goldoni in Giambattista Tiepolo, mesto pa je že neustavljivo drselo proti svojemu neizbežnemu zatonu. Osrednji protagonist te zgodbe je slavni slikar Antonio Canal, znan kot Canaletto, ki s svojimi osupljivimi, natančnimi vedutami beleži resnično podobo Benetk.
Knjiga je izjemno intrigantna prav zaradi nenehnega soočanja dveh povsem nasprotujočih si sil: na eni strani spremljamo bleščečo umetnost, gledališče in prefinjeno mestno elito, na drugi strani pa mračno realnost z brutalnimi umori mladih deklic, razuzdanostjo, političnimi spletkami oligarhične oblasti in epidemijo črnih koz, ki vztrajno redči prebivalstvo ter nastrojenost do judov. Knjiga je izjemno berljiva in besedilno bogata, saj se zgodovina v njej ne občuti kot suhoparno ozadje, temveč kot živ, utripajoč organizem. Canaletto v romanu ne nastopa kot vsemogočni preiskovalec, ampak kot ranljiv človek, ki ga v odkrivanje resnice sili predvsem goli preživetveni nagon in ljubezen.
Matteo Strukul – uveljavljen italijanski pisec uspešnic, novinar, doktor pravnih znanosti in docent za scenaristiko v Rimu. Za svoje zgodovinske romane je prejel prestižno nagrado Bancarella, s katero so se v preteklosti ovenčali velikani, kot so Ernest Hemingway, Boris Pasternak in Ken Follett, z novim delom pa znova potrjuje status mojstra atmosferskih, napetih zgodb.
Objavljeno: 21.07.2026 17:24:53
Zadnja sprememba: 21.07.2026 17:24:53
Prizorišče so razsvetljevale bakle in žerjavnice. Antonio je videl zidove iz lobanj in kosti, neskončno prostranstvo smrti, za katero se je zdelo, da se dviga pred obličjem tistega, ki je vstopil v ta pros-tor. Kupi so bili tako visoki, da so bili videti kot gore. Serenissima je tam stoletja kopičila ostanke svojih otrok in zdelo se je, da ti slonokoščeno obarvani kupi smrtnike opozarjajo, da je ta kraj najbližje vratom pekla, kar si jih je človeštvo kdajkoli zamislilo.
(str. 294)
Nekako je moral pregnati melanholijo, ki ga je preplavila. Od jut.ra ni jedel in zdaj je bilo že skoraj popoldne. Nujno je moral nekaj pojesti. Pogosto se je zgodilo, da se je postil. Zaradi številnih skrbi, strahu in občutka nezadostnosti, ki mu jih je skoraj vedno vzbujal njegov poklic, je pozabil na svoje osnovne potrebe. Kot da bi lahko živel in se hranil z bolečino drugih.
