Einsteinove sanje
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | literatura ZDA |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2011 |
Založba | Modrijan |
Ključne besede | Čas, Filozofija, Fizika, Sanje, Teorija relativnosti |
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | literatura ZDA |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2011 |
Založba | Modrijan |
Ključne besede | Čas, Filozofija, Fizika, Sanje, Teorija relativnosti |
Avtor tega kratkega romana je ameriški znanstvenik – z doktoratom iz teoretske fizike, in pisatelj. Mimogrede, je tudi prvi predavatelj, ki je imel oz. ima na Inštitutu za tehnologijo v Massachusettsu profesuro tako za naravoslovne znanosti kot tudi za humanistiko. Za svoje znanstveno delo je prejel več nagrad, priznanj, častnih doktoratov …
Mednarodno pa je zaslovel prav s svojim kratkim romanom Einsteinove sanje, ki ga je objavil leta 1992. Knjiga je bila nominirana za več nagrad, bila je uprizorjena tudi na gledaliških odrih in kot muzikal. Danes je moderna klasika. Sestavljata jo prolog in epilog ter posamezna poglavja, ki reflektirajo svet z neko drugačno naravo časa.
Z Albertom Einsteinom smo v letu 1905 v Bernu Švici med 24. aprilom in 28. junijem, kjer ta mladi genij čez dan dela v patentnem uradu, v prostem času pa razvija, razmišlja in sestavlja svojo teorijo relativnosti. In sanja (dobesedno) o – času, in sicer “vidi” tri časovne manifestacije. V njegovih prvih sanjah čas teče v krogu, torej se življenje ljudi vedno znova in v nedogled ponavlja, natančno, v neskončnost. Ljudje ves čas živijo in počnejo eno in isto, a se tega ne zavedajo. V drugih sanjah čas teče kot tok vode, ki ga včasih, na trenutke, nekaj premoti, preobrne, zgodi se odklon od glavnega toka, ki se priključi povratnemu toku. Ljudi nenadoma odnese v preteklost, jih premakne nazaj. Kjer si ne upajo ničesar spremeniti, saj bi vsaka sprememba lahko sprožila drastično posledico v prihodnosti. Torej lahko samo opazujejo, so zgolj priče dogodkov, v katerih sami ne smejo, ne morejo sodelovati. So ubežniki časa. V tretjih sanjah pa v tem svetu obstajata dva časa. Mehanski in telesni. Mehanski čas je čas, ki se uravnava po togem urnem mehanizmu, telesni pa je upogljiv, mehak, fleksibilen, teče počasi, če je človeku težko, in hitro, ko mu je lepo. Oba časa sta resnična, le da njuni resnici nista enaki.
Ja, človek je vedno razmišljal o času. Lightman v tem delu o njem razmišlja predvsem poetično in filozofsko.
Poglavja so kratka, strnjena, zgodba je bolj ali manj fragmentalno zasnovana, zdi se, da je poudarek predvsem na ponazoritvi različnih teorij, prepričanj in modelov časa v vsej svoji kompleksnosti in večni intrigantnosti, ki vznemirja in spodbuja k vedno novim razmislekom.
Objavljeno: 23.03.2020 14:18:58
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:40:51
V neki oddaljeni arkadi stolpna ura šestkrat udari in nato utihne. Mlad moški za svojo pisalno mizo leze skupaj. V pisarno je prišel ob zori, po še eni burni noči. Lase ima nepočesane in hlače prevelike. V roki drži dvajset zmečkanih strani papirja, svojo novo teorijo časa, ki jo bo še danes po pošti poslal nemškemu glasilu za fiziko.
V dolgi, ozki pisarni na Speichergasse, v sobi, polni praktičnih zamisli, mladi patentni uradnik, z glavo, sklonjeno nad pisalno mizo, razkrečenih nog še vedno sedi na svojem stolu. Že nekaj mesecev, vse tja od sredine aprila, je mnogokrat sanjal o času. Njegove sanje so se polastile njegovih raziskav. Sanje so ga izčrpale, tako zelo so ga izmučile, da včasih več ne ve, ali bedi ali spi. A sanj je konec. Med številnimi možnimi svojstvi časa, ki si jih je zamislil v nič manj številnih nočeh, se mu zdi eno posebej mikavno. Saj ne, da druga niso možna. Druga bi nemara lahko obstajala v drugih svetovih.
(Str. 5-7)