Deklica z naprstnikom

Nekega mrzlega jutra se na mestni tržnici pojavi deklica. Majhna, premražena, lačna. Komaj šest let stara. Otrok. Njene ročice so ledene, jezik tuj; ob besedi »policija« zakriči.  Žejo gasi s snegom, lakoto preganja med smetmi, med drobci hrane, ki jih je svet odvrgel skupaj z njenim obstojem. Deklica, ki jo začnejo klicati Jiza, nima doma, dokumentov, jezika ali imena. Prepuščena je brezbrižnosti sistema, a kljub temu nosi v sebi zaupanje in življenjsko moč. V drobcih vsakdanjih trenutkov in tihih srečanj odkriva toplino, tisto iskrico človečnosti, ki še obstaja, četudi je svet do nje neomajen, surov. Jiza spozna dva dečka, prav tako prepuščena svetu. Skupaj se premikajo po mestih, kjer jih nihče ne opazi; kjer se moč otroka skriva v drobcih poguma, zaupanja in tihih prijaznosti. Njihova pot ni pravljična; je pot po robovih revščine, tujstva in ranljivosti.

Michael Köhlmeier gradi svet tihega krika — svet, v katerem otroci tavajo po ulicah, neopazni, brez varnega zavetja, ranljivi, a kljub temu pogumni. Njegov jezik ne razlaga, ne moralizira; v tišini pripovedi besede tehtajo, pogled postane izpoved. Tišina spregovori o razčlovečenem svetu, ki se obrača proč od nemočnih. S preprostim, a močnim izrazom odpira temo otroške ranljivosti, družbene brezbrižnosti in drobnih čudežev dobrote. Roman je izpoved o ljubezni in zanemarjanju, o ljudeh brez porekla in izobčencih v razčlovečenem svetu. Köhlmeier nas z drobnimi, nevsiljivimi gibi pripovedi spominja, da tudi v najbolj odtujenih krajih lahko preživi drobec sočutja. In prav ta drobec ohranja človečnost v nas.