Človek za nobeno rabo

Manga je japonski tip stripa, ki se bere od zadaj naprej in z desne proti levi, nadvse pomemben pri tej zvrsti pa je tudi umetniški vtis. Nemalokrat so avtorji mango uporabljali kot ‘strip jaz-a’, v katerem so izpostavili izseke iz svojega življenja in jih na novo skonstruirali. Legendarnost na tem področju pripisujejo Yoshihari Tsugeju, antisocialnemu umetniku, ki se je že v mladosti soočal s hudo obliko socialne anksioznosti in se je tudi kasneje v življenju vseskozi upiral družbenim stikom in vsem javnim obveznostim. Pa vendar, oboževalcem njegovih del je vpogled v svoje življenje in osebnost omogočil prav z mangami, ki jih je ustvaril in z njimi zaslovel. Vrhunec med njimi predstavlja Človek za nobeno rabo, ki so ga uspešno prelili tudi v filmsko priredbo in velja za njegovo najbolj priljubljeno in dostopno delo. Je tudi zadnje, kar je ustvaril pred svojim popolnim izginotjem iz javne sfere. Sukezo, osrednji junak te mange, z avtorjem deli kar nekaj podrobnosti njegovega življenja in osebnosti – bori se z nizko samopodobo, občutki nevrednosti, tesnobnostjo, obupom, potrebo po samoti in tišini, prav tako tudi s težavami umetniškega ustvarjanja in nenazadnje z revščino, ki ji je bil avtor izpostavljen na začetku svoje ustvarjalne poti. Je nadvse senzibilen ter povsem nebogljen in izgubljen v življenju, ki ga živi iz dneva v dan; čeprav se trudi, je nekako brez prave ideje o tem, kako preživeti sebe in svojo družino; revščina razdira tudi njegov zakon. Jezen je nase, ker mu ne uspe, in na celoten svet, ki ga na to spominja. Čeprav v očeh vseh drugih velja za popolno zgubo, pa protagonista Yoshiharu Tsuge pravzaprav postavi nad njih – v nasprotju z večino ljudi sodobnega časa, vajenih uspehov in udobja, zmore živeti v nižjem standardu in v nasprotju z njimi ohranjati samega sebe in sebi lasten življenjski tempo. Da zmoreš živeti v takšnih pogojih, so potrebni pogum, neomajno upanje, trdna notranja moč ter – kar je večini morda najtežje – sprijaznjenje s svojim življenjem, četudi le-to ni takšno, kakršnega bi si želel, a ga ne moreš ali pač ne znaš ustvariti drugačnega; ter v tem primeru moč za soočenje in sočutnost do samega sebe.