Človek, ki ga ni : to je knjiga retoričnih figur, alegoreze, legend o mrtvem času

Slovenski pisatelj, scenarist, publicist in novinar Branko Šömen (1936) se v zbirki šestih novel Človek, ki ga ni, loteva univerzalnih tem življenja, ljubezni in smrti, ki so prikazane skozi različne perspektive in časovna obdobja. Že v uvodni noveli Jeruzalem, ki je posvečena pokojnemu pesniku in pisatelju Milanu Vincetiču, se med sprehodom skozi naslovno mesto rojeva kolaž spominov in otožnih razmišljanj o minevanju in smrti, v podobno melanholičnem in poetičnem slogu pa so spisane tudi preostale zgodbe v zbirki. Pisatelj potuje skozi različna zgodovinska obdobja in kraje; od svetega templjarskega mesta Zadar, zadnjih let ustvarjanja glasbenega genija Mozarta pa vse do ideološkega nasilja, povzročenega po koncu druge svetovne vojne. Posebnost zbirke predstavlja tudi zaključna zgodba Dno brez dna, ki ji avtor doda ironičen podnaslov Ponesrečen poskus življenjepisa, v kateri Šömen črpa iz lastnih izkušenj pri srečanjih s smrtjo, življenje pa dojema kot napeto igro usode, ki z vsako novo potezo prinaša cel kup spoznanj, modrosti in možnosti.