| Žanr | mladinski roman, problemski roman |
| Narodnost | nemška literatura |
| Kraj in leto izida | Dob, 2026 |
| Založba | Miš |
| Zbirka |
Z(o)renja |
| Prevod |
Tina Štrancar |
| Spremna beseda |
Juliana Maug |
| Ključne besede | 21. stoletje, Berlin, Dekleta, hišni ljubljenčki, Odraščanje, Prijateljstvo, Rasizem, Starši |
Glavna junakinja zgodbe je črnka Zahra, ki se z mamo preseli v Berlin. Njuno življenje ni lahko, saj težko najdeta primerno stanovanje. Najemnine so zelo visoke, poleg tega pa se pogosto srečujeta s predsodki in diskriminacijo, zato ju najemodajalci pogosto zavrnejo.
Na enem izmed ogledov stanovanja Zahra spozna vrstnico Nike. Čeprav prihajata iz zelo različnih okolij in imata različen pogled na življenje, se med njima hitro razvije prijateljstvo. Nike želi Zahri pomagati in verjame, da si vsak zasluži priložnost za dostojno življenje. Njen entuziazem sicer nekajkrat trči v prijateljičine osebne meje.
Dekleti skupaj doživita veliko zabavnih, pa tudi zahtevnih trenutkov. Medtem ko rešujeta vsakdanje težave, se učita druga od druge. Spoznata, da ljudje svet vidimo vsak s svoje perspektive in da lahko marsikateri nesporazum rešimo s poslušanjem, razumevanjem in spoštovanjem.
Mladinski roman odpira pomembne teme, kot so rasizem, socialne razlike, predsodki, iskanje doma ter pomen prijateljstva. Avtorica pokaže, da lahko tudi majhna dejanja prijaznosti in poguma spremenijo življenje posameznika.
Na koncu zgodbe Zahra in Nike ugotovita, da pravo prijateljstvo ne temelji na podobnostih, temveč na medsebojnem zaupanju, sprejemanju in pripravljenosti pomagati drug drugemu. Knjiga se zaključi optimistično in bralcu sporoča, da lahko z odprtim srcem premagujemo ovire ter gradimo bolj pravičen in prijazen svet.
Objavljeno: 06.07.2026 15:38:15
Zadnja sprememba: 06.07.2026 15:56:25
Nike je tekla na vso moč. Zahro bi v resnici lahko pospremila skoraj do vrat, vendar prijateljica nikakor ni smela posumiti, da Nike stanuje takoj za vogalom. Že samo imel Hellmann na domofonu bi izdalo, da je njen oče Zahrin najemodajalec. Zato je namenoma tekla okoli še enakga sklopa hjiš.
Pauline jo je prebodla s pogledom, ko je Nike izginila v svojo sobo. S tal ji je še uspelo pobrati stvari za domačo nalogo in se usesti za mizo, ko je že slišala, kako oče odklepa vrata. Zmagoslavno je odprla delovni zvezek. Super tajming. In današnji sprehod po mestu niti ni bil tako slab glede na to, da je šlo za spontano akcijo! malce ji je bilo žal za Zahro, ampak teh nekaj ulic bi že zmogla!
(str. 51)
