Café Hyena : načrt spremljanja

Smo v Bratislavi 21. stoletja, na dveh osrednjih prizoriščih: v blokovskem naselju Petržalka in v kavarni Café Hyena. V to okolje Beňová postavi štiri osrednje osebe romana, dva para mladih ljudi: Elizo in Iana ter Rebeko in Elfmana. Obe osrednji prizorišči sta v velikem kontrastu: Petržalka je množično naselje, zgrajeno iz montažnih plošč v 70. letih 20. stoletja, ob pospešeni industrializaciji takratne države, prostor, ki ubija razcvet individualnosti, osebne svobode in bogastva, nekakšno prisilno bivališče tistih, ki jim v življenju nekako ni uspelo ali nimajo velikih življenjskih ambicij. Na drugi strani je kavarna Café Hyena, prostor za trenutke individualizma, svobode in sanj, kraj kamor zahajajo tudi umetniki. Tu štirica mladih najde alternativno rešitev, kako najti ravnotežje med reševanjem gole eksistence in srečno iskreno samouresničitvijo: vsak od njih bo določeno obdobje delal in s prihodkom »štipendiral« svobodo ostalih treh. Bo njihov projekt uspel? Se bo načrt spremljanja obnesel?

Beňová skozi fragmentarno, dinamično, poetično, lucidno in mestoma humorno pripoved osvetli pereč problem sodobne družbe 21. stoletja: je v družbi, ki jo poganjata ekonomski dobiček, obvezna finančna uspešnost in lov za čim višjim materialnim statusom še prostor za človeka, ki ni samo potrošnik in uživalec materialnih dobrin? Osrednje literarne osebe so izraziti »duhovni individuumi«, mladi ljudje, ki se nočejo ali ne zmorejo vpeti v stroj sodobne družbe, v svojih človeških bolečinah in travmah se zlomijo, postanejo nefunkcionalni.

Avtorica ekonomsko vrednost človeških dejavnosti groteskno pelje do skrajnosti: celo sprehajanje in srečanja v kavarni postanejo samo aktivnosti, za katere občina plačuje ljudi, da bi ustvarila »življenjski utrip mesta« za turiste, ki v mesto prinašajo denar. Razvrednoteno je tudi tisto, kar naj bi človeka delalo človeka: ljubezen. Osrednjo junakinjo namreč avtorica zaplete v (morda celo plačljivo) ljubezensko razmerje s človekom, ki ga Elza poimenuje – Kalisto Tanzi (v realnem svetu obstaja Calisto Tanzi, človek, vpleten v enega največjih finančnih škandalov v Evropi, spoznan za krivega goljufije, ponarejanja listin in zlorabe položaja), torej celo ljubezen prestavi iz območja dobrega v prostor goljufije in izkoriščanja.

V besedilu so pogosta razmišljanja o pisanju, umetniškem ustvarjanju, literarne reference – tudi tu z odtenkom humorja (npr. citiranje Ostržka).

Besedilo nudi številne bralne užitke: npr. različne jezikovne registre (posebna izgovorjava ljudi iz Petržalke), lucidne primerjave (Ljubila je Minotavra. Skupaj sta se pomikala naprej po labirintu – str. 53), močne osebne zgodbe literarnih oseb … Dele besedila bi zlahka spremenili v pesem (Z roko ji je objel kolena / in jo z gladkim gibom /  – z enim vdihom –  / presedel s postelje / v svoje naročje. // Obsedela je / brez samcatega premika. // Kot v krošnji drevesa. / Na mestu, / od koder vse vidi, / sama pa ostaja / skrita – str. 64). Ob tem pa nas bo namerno vsiljivo motil avtoričin  poseben zvočni trik, zapis neprekinjenega piskanja številnih bratislavskih blagajn, ki kot refren v glasnih velikih tiskanih črkah prekinja besedilo: PIP … PIP … PIPPIP … PIPPIPPIP … PIP … PIP …

Roman je trenutno edino avtoričino delo, izšlo v slovenščini v knjižni izdaji. Zanj je avtorica leta 2012 prejela nagrado EU za književnost. Delo je obogateno z izčrpno spremno besedo prevajalke.