Citati

Pod tako veliko težo se niso mogle niti malo premakniti in
potem je skozi vsako špranjo vdrl dim in jim zadušil sapo.
Ena od deklet je začela peti državno himno Kimi ga jo in dru-
ge so zapele z njo v zboru in umrle. Medtem je ena našla
razpoko in z velikim naporom prišla ven. Ko so jo sprejeli v
bolnišnico Rdečega križa, je povedala, kako so umrle njene
prijateljice, iz spomina je priklicala petje naše državne hi-
mne v zboru. Stare so bile komaj 13 let.
Da, ljudje v Hirošimi so v atomskem bombardiranju umi-
rali po moško, prepričani, da umirajo za cesarja.«

Poglejte, izgubil sem dom, družino in tudi samsem smrtno ranjen. Ampak zdaj sem se odločil posvetiti vsekar imam, dokončanju vojne za domovino.' Potem so se mizaobljubljali, tudi ženske in otroci so ravnali enako. Ker sembil skrajno utrujen, sem legel mednje na tla, vendar splohnisem mogel zaspati. Zjutraj sem moške in ženske, ki semjim sinoči dajal vodo, našel mrtve. Ampak na moje velikopresenečenje nisem nikogar slišal razbrzdano vpiti, čepravso trpeli v strašnih mukah. Umirali so molče, brez zamer, s stisnjenimi zobmi. Vse za domovino!

Očitno se je že pogovarjala z nekim kato-
ličanom. Naravnost ga je vprašala: »Kako lahko vaš Bog do-
pusti, da ljudje tako trpijo, če je tako dober in milosten?« S
kretnjo je objela svojo skrajšano nogo, druge bolnike v sobi
in Hirošimo nasploh.
»Otrok moj,« je dejal Kleinsorge, »človek ni tak, kakršne-
ga si je Bog zamislil. Z grehom je padel v nemilost.« Potem
ji je začel razlagati razloge za vse.

Takoj ko se je začel bolje počutiti, je neznansko užival. V Hi-
rošimi je bil eden od tisočerih trpečih; v Tokiu je bil zanimi-
vost.

Dostojno upepeliti in shraniti mrtve je
za Japonce pomembnejša moralna obveznost kot primerno
poskrbeti za žive.

Zdaj je bil zelo onemogel
in zavedal se je, da bo umrl. Pripravljen je bil sprejeti uteho
v katerikoli veri.

Karkoli je v parku počel, je čutil, da ga opazuje
dvajsetletna gospa Kamai, nekdanja soseda, ki jo je na dan
eksplozije srečal z mrtvo dojenčico v naročju. Trupelce je
imela v rokah štiri dni, čeprav je začelo zaudarjati že drugi
dan. Enkrat je Tanimoto za nekaj časa prisedel in poveda-
la mu je, da jo je bomba pokopala pod hišo z dojenčkom
na hrbtu in ko se je rešila, je ugotovila, da se otrok duši,
ker ima polna usta zemlje. Hčerki je z mezincem previdno
očistila usta in nekaj časa je še dihala, videti je bila živa
in zdrava; potem je nenadoma umrla.
…
Vsakič, ko sta se srečala, ga je vprašala,
ali je že našel njenega moža. Enkrat ji je skušal namigniti,
da bi bil mogoče že čas, da bi upepelila otroka, a ga je le še
tesneje stisnila k sebi. Začel se je je izogibati, ampak kadar-
koli jo je pogledal, je strmela vanj z očmi, ki so ponavljale
isto vprašanje. Trudil se je izmikati njenemu pogledu in ji
čim pogosteje kazati hrbet.

Ni vedel, kaj naj stori; nekaterim umirajočim v parku
je obljubil, da bo pripeljal zdravniško pomoč. Morda bodo
umrli z občutkom, da jih je prevaral.

Tik pred temo je Tanimoto srečal najbližjo sosedo, dvaj-
setletno gospo Kamai. Čepela je na tleh s trupelcem svoje
dojenčice v naročju. Otrok je bil očitno mrtev že ves dan.
Kamaijeva je poskočila, ko ga je zagledala in ga prosila:
»Prosim, poskusite poiskati mojega moža.«
…
»Morate ga najti,« ga je rotila. »Tako rad je imel najino
punčko. Hočem, da jo še enkrat vidi.«

Zahodnjaku Kleinsorgeju se je zdela tiši-
na v gaju ob reki, kjer je skupaj trpelo na stotine grozljivo
ranjenih, eden izmed najstrašnejših in najbolj spoštovanja
vrednih pojavov, kar jih je kdaj doživel. Prizadeti so mol-
čali; nihče ni jokal, še manj kričal zaradi bolečin; nihče se
ni pritoževal; nihče od številnih umirajočih ni umrl glasno;
jokali niso niti otroci; zelo redki so sploh govorili. Ko je pa-
ter Kleinsorge ponudil vodo nekaterim, ki so bili do nepre-
poznavnosti opečeni po obrazu, so popili požirek, se malo
privzdignili in se mu priklonili v zahvalo.