Napredek ni stvar, temveč občutek, je občutek pustolovščine in razširitve, ki se začne v trebuhu in se razširi do prsi (in pogosto konča v glavi, kjer se običajno vse zalomi). To je občutek, ki ga ima skoraj nepretrgano, odkar je tukaj, tako v najmonumentalnejših kot v najbanalnejših trenutkih – ta notranji občutek zavedanja globoke lepote reči in neke nepričakovane miline
»Šarikov, predvčerajšnjim ste na stopnišču ugriznili damo,« se je zagnal vanj tudi Bormental.
»Vi ste …« je renčal Filip Filipovič.
»Če me je pa klofnila po gobcu,« je zacvilil Šarikov, »moj gobec ni boksarska hruška!«
»Zato ker ste jo uščipnili v prsi!« je zavpil Bormental in prevrnil kozarec. »Vi ste …«
Edina sorta ljudi, s katero si Vesoljna humanitarna cerkev ne more pomagati in je zato tudi ne poskuša novačiti, so brezbrižneži, ki doma posedajo pred televizorji. VHC lovi idealiste, ker jih lahko prevzgoji v evangeliste; čeprav se mi zdi, da na Chapmanovi kmetiji novačijo za nižje položaje, da imajo delovno silo za kmečka opravila … Moja uboga stranka se še predobro zaveda, da jih ima javnost za slaboumne in šibke, ker se pustijo zavajati, kar je delno tudi razlog, zakaj se tako sramujejo. Ampak v resnici si bolj izpostavljen ideologijam, kakršna je ideologija VHC, če si idealist in intelektualno zvedav …