Dobre knjige
3013 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Aspernovi rokopisi Google - slike
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
0
Št. ocen:0









Henry James

Aspernovi rokopisi

Ljubljana, Lud Šerpa, 2013

Št. strani: 135


Prevod: Nada Grošelj


Žanr: novela

Narodnost: književnost ZDA

"Iskanje izgubljenih rokopisov po izgubljenih Benetkah" je naslov spremne besede slovenskega prevoda novele ameriškega oz. britanskega pisatelja Henryja Jamesa. Avtor, čigar dela literarna zgodovina uvršča pod oznako psihološki realizem, njeno zgodbo postavi v Benetke. Prvoosebni pripovedovalec je Američan, literarni fanatik, ki sicer živi v Londonu (aluzije torej na pisateljevo lastno življenje), skuša pa na vsak način pridobiti osebne zapiske slavnega rojaka Jeffreyja Asperna (oseba je izmišljena, kot je razvidno in spremne besede). Ti zapiski so še zadnji kamenček, ki manjka pripovedovalcu, da bi sestavil popolno sliko bohemskega in mnogo prezgodaj umrlega pesnika. Rokopise v Benetkah hranita dve čudaški ženski, teta in nečakinja, ki sta se v to mesto preselili pred davnimi leti iz Amerike. Sta torej prav tako kot pripovedovalec Američanki, zato si še toliko bolj obeta, da bo rokopise dobil in jih lahko raziskal. Zadeve se najprej loti s pomočjo znanke iz Londona, ki občasno prebiva v Benetkah. Ta mu svetuje, naj pri ženkah, ki živita v mogočni in prostorni, a precej zanemarjeni vili, najame nekaj prostorov pod krinko kakršnegakoli opravka. Res se mu posreči vstopiti v vilo, čeprav za nesmiselno visoko ceno. Ženski pa kljub vsemu ostajata zaprti vase. Pripovedovalec se le s težavo prebija naprej proti svojemu cilju. Nazadnje mu le uspe nagovoriti nečakinjo, kar se v skladu s klasično strukturo novele zgodi v petem izmed devetih poglavij. Ne doseže veliko, še kar nekaj spretnosti in vsiljivosti potrebuje, da obe dami končno zaslutita njegov pravi namen. To pa je tudi začetek padca, spuščanja proti dnu, ki privede do tragičnega konca. Pripovedovalec namreč ne zmore počakati, da bi se mu stvari oz. rokopisi razkrili sami po sebi, temveč neke noči na silo vstopi v zasebnost obeh čudakinj, pri čemer ga zalotita. Konec je tragičen tako za teto, ki nasilnega vdiranja v njene »svete stvari« ne prenese, kot tudi za samega pripovedovalca, ki nazadnje ostane brez tistega, za kar si je tako vneto prizadeval. Novela je klasično grajena, od zasnove v prvem poglavju, v kateri pripovedovalec bralca uvede v zgodbo, se postopoma prek naslednjih treh poglavij vzpenja v napetosti do vrha v petem, nakar začne bralec vse bolj slutiti tragičen konec. Prvi del tega tragičnega konca se zgodi ob koncu osmega poglavja s tetino smrtjo, v devetem sledi še t.i. retardacija, ko pripovedovalec še zmeraj upa, da bo prišel do svojega zaklada, tik pred koncem pa vse skupaj tudi zanj zdrsne v katastrofo. V noveli je veliko namigov na Shakespeara, še zlasti na njegovo tragedijo Romeo in Julija. In res se zdi, da glavni junak pogosto ravna tako kot so svoj čas delovali Shakesparovi junaki, ki se stvari kljub dobri volji niso znali lotiti na pravi način. Neimenovani prvoosebni pripovedovalec ne upa neposredno z besedo na dan, izmišlja si ovinke in zavlačuje, kot ugotavlja prevajalka v spremni besedi, zna biti tudi grd in pretkan, poslužuje se ukan, da bi se zbližal z ženskama, ki svoje svetinje nočeta dati iz rok, ampak hlepita le po njegovem denarju. Vse skupaj nazadnje pripelje do tragičnega nesporazuma in konca, kakršnega si nobena izmed oseb v noveli ni želela. James je novelo napisal dvakrat, v drugi različici je z nekaterimi jezikovnimi spremembami še podkrepil nenaraven in krut značaj pripovedovalca. Bralec, ki žalostne zgodbe že v naprej odklanja, je pa že kdaj obiskal Benetke, bo v noveli kljub vsemu našel kaj zase. Slikoviti opisi mesta, kanalov, gondol in zgradb 19. stoletja ga bodo prav gotovo pritegnili, da bi se še kdaj odpravil na izlet. Poznavalci literature pa bodo zagotovo priznali, da je bil Henry James znameniti predstavnik realizma 19. stoletje oz. njegove ameriške različice. V slovenščino je prevedenih več njegovih del, romanov in zgodb, med njimi v nekdaj znameniti zbirki "Sto romanov" Ambasadorji. Ker je živel tudi v Londonu in leto pred smrtjo sprejel celo britansko državljanstvo, se v svojih delih veliko ukvarja z odnosom med Ameriko in Evropo, med ameriško in evropsko književnostjo.



Odlomek iz knjige

Ko so se Američani podajali v tujino leta 1820, je bilo v tem nekaj romantičnega, skoraj herojskega v primerjavi z nenehnimi plovbami našega časa, časa, ko so fotografija in druge pridobitve zadale presenečenju smrtni udarec. Gospodična Bordereau je odplula z družino na opletajoči jadrnici, v dneh, ko so bila potovanja dolga in razlike ostre; čustva so jo preplavljala na strehi rumenih poštnih voz, prenočevala je v gostiščih, kjer je sanjala o pripovedih popotnikov, in ob prihodu v Večno mesto jo je najbolj prevzela eleganca rimskih biserov, ogrinjal in mozaičnih brošk. V vsem tem je bilo zame nekaj ganljivega, zato sem se v domišljiji pogosto vračal v to obdobje. Toda če me je ponesla tja že gospodična Bordereau, me je Jeffrey Aspern predtem prestavil vanj še z večjo silovitostjo. Za kritični pogled na njegovo genialnost je bilo namreč dejstvo, da je živel v času pred pretokom vsega, še mnogo pomembnejše. Nekoč sem že obžaloval, da je sploh spoznal Evropo; rad bi videl, kaj bi napisal brez te izkušnje, ki ga je nesporno obogatila. Ker pa je njegova usoda hotela drugače, sem krenil z njim in poskušal presoditi, kakšen vtis je moral napraviti nanj univerzalni red Starega sveta. Vendar ga nisem opazoval zgolj tam, temveč so me še bolj živo zanimala razmerja, ki jih je gojil s konkretnejšim redom Novega. Konec koncev si ga je večino življenja lastila njegova dežela, pa tudi njegova muza, kot so govorili takrat, je bila pravzaprav Američanka. Ravno zato sem ga tudi začel ceniti ker je v dobi, ko je bila naša rodna dežela gola, surova in provincialna, ko znamenitega »vzdušja«, ki ga bojda nima, nihče ni niti pogrešil, ko je bila književnost v njej osamljena, umetnost in etiketa pa skoraj nemogoči, našel pot, da je živel in pisal kot eden najboljših; da je bil svoboden in univerzalen in povsem brez strahu; da je občutil, razumel in izrazil vse.

Str. 45 – 46.



Cobiss povezava

Glej tudi

link Delo


Predmetne oznake: Pesniki, Vile (arhitektura), Meščanstvo, Osamljenost, Ljubezen


Prispeval/-a: Julijana Voroš, Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota
Objavljeno: 17.12.2014 12:54:31
Zadnja sprememba: 12.4.2017 12:35:08
Število ogledov: 1536