Dobre knjige
3972 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Ženska brez groba : poročilo o moji teti
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
0
Št. ocen:0









Martin Pollack

Ženska brez groba : poročilo o moji teti

Celje ; Ljubljana, Celjska Mohorjeva družba, 2020

Št. strani: 167


Jerneja Jezernik: Jerneja Jezernik


Žanr: življenjepis / biografija, spomini, avtobiografski roman

Narodnost: avstrijska književnost

"Teh zločinov nikakor ne smemo bagatelizirati. Sicer postanemo krivi sami."

Martin Pollack je, leta 1944 rojeni, avstrijski pisatelj in prevajalec. Izvira iz Slovenije, po dedku iz nemško nacionalne družine iz Laškega, po babici s Kočevskega. Iz kljubovanja družini, ki nikoli ni izrazila niti malo obžalovanja ali opravičila zaradi nacionalističnih dejanj in stališč, je na Poljskem doštudiral slavistiko in vzhodnoevropsko zgodovino. Do leta 1998 je bil dopisnik in urednik pri reviji Spiegel, potem se je ve celoti posvetil pisanju. Čeprav je zgodovinar in zavzeto raziskuje zgodovino 20. stoletja, piše esejistično spominsko literaturo, nekakšno literarizirano zgodovino, v kateri se poglablja predvsem v svojo družino in jo umešča v čas in prostor. Njegove knjige so za nas izjemno zanimive. Doslej so bile v slovenščino prevedene tri. Smrt v bunkerju, ki jo je izdala Slovenska matica leta 2005, nam predstavi Pollackovo družino in očeta. Plastično opiše odnose med Nemci in Slovenci na Štajerskem, ki so stoletja mirno živeli eni ob drugih, v drugi polovici 19. stoletja pa je nacionalizem povzročil, da niso več mogli živeti skupaj. Njegov oče se je med študijem v Gradcu že leta 1932 vključil v nacionalsocialistično stranko, kasneje je postal gestapovec, ki je med vojno na Slovaškem in v Ukrajini zagrešil hude zločine. Po vojni so ga kot vojnega zločinca lovili s tiralico. Smrt ga je doletela leta 1947 v bunkerju na meji med Italijo in Avstrijo. Založba Modrijan je leta 2015 izdala Pollackovo kratko, a pretresljivo knjigo Kontaminirane pokrajine. »Evropa je prepredena z bojišči, brezštevilnimi prizorišči uničujočih bitk.., celotna območja so postala metafore nesmiselnega bojevanja in umiranja.« V knjigi se je omejil na drugo svetovno vojno in vzhodno in jugovzhodno Evropo. Zavzema se, da vsi usmrčeni dobijo grob s svojim imenom in da se pove njihove zgodbe. Vsi, brez izjeme. Njegova knjiga je dragocena, ker govori o mrtvih na vseh straneh, ker vse obravnava pietetno, nikogar ne zagovarja, niti ne obtožuje, zavzema se za civiliziran odnos do vseh žrtev vseh vojn. S svojim pisanjem izraža etično protivojno držo. Tretji prevod Martina Pollacka je lani izdala Celjska Mohorjeva družba. Knjiga z naslovom Ženska brez groba, poročilo o moji teti nadaljuje zgodbo avtorjeve družine. Njegova teta Pavla Drolc rojena Bast je celo življenje preživela v Laškem. Poročila se je s Slovencem, bila je prijazna in zadržana ženska. Nikoli se ni ukvarjala s politiko. Sedemdeset let staro, so jo junija 1945 zaprli v taborišče v Hrastovcu. Tam je zaradi nečloveških razmer po dveh mesecih umrla. Zakaj? Kje je njen grob? Avtor se je zelo potrudil, da je raziskal in sestavil zgodbo o svoji stari teti, ki je bila še ena nesmiselna žrtev povojnih razmer v Sloveniji. Žal si je založba privoščila veliko pomanjkljivost, knjiga, posebej druga polovica, je polna pravopisnih, tiskarskih napak, nekateri stavki so tako nerodno prevedeni, da jih komaj razumemo. Napak je toliko, da motijo branje. Res škoda za tako dobro napisano knjigo. Martin Pollack v vseh svojih knjigah išče resnico. Zavezan ji je z izjemno etično držo. Hoče, da se vse zgodbe povejo tako kot so se zgodile. Sporoča nam, da strašno preteklost lahko premagamo tako, da je ne pozabimo in ne zanikamo.



Odlomek iz knjige

Ali je legitimno poročati o nenaravni smrti Pauline Bast-Drolc, o okrutni obravnavi, ki je je bila v Hrastovcu deležna s strani jugoslovanskih partizanov? Ali to ne diši po revanšizmu, po prizadevanju, da bi hoteli zločine Nemcev izenačiti s tistimi jugoslovanskih partizanov in jih na ta način zrelativizirati? Toda prepričan sem, da danes lahko, morda celo moramo povedati vse zgodbe, brez jeze in razgretosti, ne da bi kaj zamolčali ali prikrili, ne da bi nepojmljive zločine, ki se jih potomci sramujemo, ki nam povzročajo neprespane noči, poskusili kakor koli omiliti.

Lahko si še tako prizadevamo, da bi zločine, ki so jih v mojem primeru zagrešili člani družine - moj oče, moj stric in moj ded-, tako rekoč prikrili, zatajili, razbremenili z zločini drugih. Poglejte, drugi niso bili nič boljši, povzročili so enako hudo razdejanje. To ne deluje. Vem, kako boleče in hkrati pomembno je opisati zgodbo najbližjih sorodnikov, ki so se že kot tako imenovani ilegalci, pred marcem 1938, borili za vzpostavitev nacionalsocialističnega režima in uničenje Avstrije. Radikalni antisemiti in antislovani, antislovenci, čeprav so imeli zasebno včasih Slovence za prijatelje.

Toda to zame ne pomeni, da ne bi smel povedati tudi tragične zgodbe svoje stare tete Pauline, ki, kolikor sam vem, ni ničesar zakrivila. Pa vendar so ravno njo slovenski partizani aretirali in jo zaprli v koncentracijsko taborišče, kjer je dočakala klavrn konec.
(str. 20-21)

Nobene besede o pravih žrtvah, Slovencih, Judih, Rusih, Poljakih in pripadnikih številnih drugih narodov, nobene besede o zločinih nacionalsocializma, ki ga je stric Ernst aktivno podpiral od zgodnjih tridesetih let. Stric Ernst ni bil nobena izjema, vsa moja družina po očetovi strani je po letu 1945 ubirala takšne tone. Vsi so bili nenadoma nedolžne žrtve, ki so jih zdaj hoteli zgrabiti za kravateljc. Ko si jih poslušal, si lahko mislil, da se jim je vedno dogajala krivica. Kako pogosto sem v svojem otroštvu in mladosti slišal to tarnanje, to vztrajanje pri lastni nedolžnosti, ne glede na to, kaj so govorila dejstva. Pri tem se jima v resnici ni zgodilo nič, ne mojemu stricu Ernstu in ne mojemu dedu, odnesla sta celo kožo in po vojni delala naprej kot nekoč, ničesar nista preklicala ali celo obžalovala. Ničesar ni, za kar bi jima moralo bit žal, vedno sta bila idealista. Po nekaj letih sta naprej vodila svojo odvetniško pisarno, kot da se ni nič zgodilo. Dva ugledna odvetnika, v katera nihče ni vrgel kamna.

Pauline se v nasprotju s svojima antisemitskima bratoma nikoli ni zavzemala za nacionalsocializem in se je do svojih slovenskih rojakov vedno vedla lojalno. Živela je mirno in odmaknjeno, nenavadna, morda čudaška ženska, toda vedno prijazna in pripravljena pomagati. Da je prav Pauline v povojnem kaosu umrla na okruten način, je grenka ironija usode.

(str.160-161)

Cobiss povezava


Ključne besede: DRUGA SVETOVNA VOJNA, NASILJE, NACIONALIZEM, REVOLUCIJE


Prispeval/-a: Tatjana Mavrič, Knjižnica Medvode
Objavljeno: 31.3.2021 17:34:19
Zadnja sprememba: 31.3.2021 17:46:56
Število ogledov: 432