Max Porter
Bridkost je stvar s peresi
Ljubljana, Cankarjeva založba, 2020
Št. strani: 114
Prevod: Anja Golob In Katja Šaponjić
Žanr:
lirski roman,
personalni roman,
psihološki roman
Narodnost: angleška književnost
Vranu moraš reči, naj odide.
Ta pripoved je pripoved o žalovanju, literarno preoblečenem v podobo Vrana, ki se naseli v ovdovelem očetu ob nenadni in daleč prehitri smrti žene in mame njunih dveh dečkov. Vran je šablona, je zdravnik in prikazen, je mit, je sentimentalno okrilje žalujočemu, je travmatični glas in zamrznjena volja do življenja. Je strtost, ki drobi navznoter. Je iskanje odgovora. Je sesutje meje med resničnostjo in domišljijo, delirij. Je oklepanje bolečine spričo strahu, da bi pozabili: pozabili–izpustili, ljubljeno in delež sebe v tem. Je pogrešanje, ki je tudi fizično. Pogrešanje, ki boli in se ozira v nekaj, česar ni več, in prav tega – ni – tega ne (z)moremo prenesti. Vran uprizarja ta boj. Boj, ki se odvija zaradi nemoči pre-boja. Ampak Vrana je potrebno izpustiti. Potrebno je pre-živeti in živeti dalje. Vsak ima kdaj svojega Vrana, črnega, strašnega, mučnega in porogljivega, Vrana, ki kljuje in vztraja, dokler ga ne potrebujemo več. Ko odžalujemo, izpustimo mučnino in zaživimo naprej, v prihodnost, takrat Vran, ta »negativec z mehkim srcem«, odide. To avtor tenkočutno prikaže, s pripovedjo, ki je in ni poezija, pa uprizori brezmejnost izraza besedne umetnosti in bridkosti žalovanja postavi unikaten literarni spomenik. Za sladokusce.
Odlomek iz knjigeDragi Vran,
enkrat si stal pri moji postelji in govoril z glasom črnega ptičjega klica in mi rekel, naj se nikoli več ne poročim, naj zapečatim svoje srce in si zavežem tiča. Mi vrani smo monogamni, si rekel, in mi s svojim štrlečim molečim kljunom potrkal po čelu.
Potem, pozneje, si stal pri moji postelji in mi povedal zgodbo o Tedu. Govoril si z glasom jorkširskega učitelja in mi rekel, naj se vrnem v življenje, si najdem ljubimko, dvignem glavo, mislim na fanta. Zmigaj se, si rekel. Moral bi se spravit skupaj s kako prijazno mladenko, ki ji je všeč zven besede »mačeha«. Skočit med rjuhe.
Odrinil sem odejo in krilil in tolkel in pljuval vate, ampak ti si bil nekje drugje in zaspati sem moral skrušen med tistim, kari si rekel, in tistim, kar sem mislil.
(str. 91)
Ključne besede:
SMRT,
ŽALOVANJE
Prispeval/-a:
Renata Vidic,
Valvasorjeva knjižnica Krško
Objavljeno: 23.3.2021 15:36:10
Zadnja sprememba: 24.3.2021 9:19:45
Število ogledov: 2695