Romina Aquino Gonzáles , Francisco Tomsich

Bivališča Branislave Sušnik : 31 zgodb

0,0

(0)

Žanr	poljudnoznanstvena knjiga, spomini, življenjepis / biografija
Narodnost	slovenska književnost, španska književnost
Kraj in leto izida	[Medvode], 2020
Založba	Malinc
Ključne besede	Slovenski izseljenci, Terenske odprave, Etnologija, Etnozgodovina, Antropologi, Staroselci, Latinska amerika, Biografije, Slovenski znanstveniki, Paragvaj, Muzeji, Poligloti, Arheologi, Spomini, Jezikoslovci

Število strani

233

7-8 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Poišči podobne knjige... Poišči druge knjige tega avtorja...

Lahkotna

Zahtevna

Knjiga o izjemni Slovenki v Paragvaju

Branislava Sušnik se je rodila 28. marca 1920 v Medvodah. Šolala se je v Ljubljani in v tujini. Bila je antropologinja, arheologinja, zgodovinarka in izjemno nadarjena za jezike. Leta 1951 se je preselila v Paragvaj, kjer je vodila muzej Barbero v Asuncionu. Svoje življenje je posvetila raziskovanju zgodovine, jezikov in kultur številnih staroselskih ljudstev v Paragvaju in o tem napisala veliko knjižnih del. Kar 17 krat se je podala na še neodkrita območja in po več mesecev opravljala etnološko terensko raziskovalno delo med staroselci. Podatke je zbirala nadvse skrbno in jih pozneje obdelovala in analizirala.
Slovensko španska knjiga “Bivališča Branislave Sušnik – Moradas de Branislava Susnik” je delo več avtorjev in je nastala v okviru stote obletnice njenega rojstva. Avtorji monografije so zapisali, da je bilo življenje Branislave Sušnik polno protislovij. Pokazali so na nujo po objavljanju, študiju, preverjanju in analizi njenega dela in arhiva.
V Sloveniji je ta izjemna znanstvenica še vedno slabo poznana, medtem ko jo v Paragvaju nadvse spoštujejo še po njeni smrti.

Nasl. v kolofonu tudi v špan.: Moradas de Branislava Susnik. , Ov. nasl.

Prispeval(a): Špela Pahor, Mestna knjižnica Izola

“Srečo sem imela.

Sanapance so prišli, a takoj podrli svoje bajte iz palmovih vej, in se preselili približno en kilometer daleč, češ da sem jaz oskrunila tisti kraj. Vsa stvar mi je bila zelo neprijetna, ker se je zaradi tega ujezil oskrbnik estancije. Kraj namreč, katerega so Indijanci na novo izbrali, je bil lep pašnik za molzne krave. Oskrbnik si Indijancev ni upal nagnati, ker je imel z neko Sanapanko dva otroka in so ga tako Indijanci smatrali za ‘jaguarja’, ki simbolizira zaščitnike male tolderije. Srečna okoliščina je priskočila na pomoč. Pridrvela je tja čreda krav, te so zavohale kri prejšnji dan ubite krave in začele besno rovati po zemlji. Kravarje je stalo precej dela, da so čredo umirili in jo pognali naprej; Indijancem pa je ta pobesnelost krav pomenila slabo znamenje in so se zopet preselili. Uboge Sanapanke so ponovno morale prenašati palmova debla, da si drugod postavijo svoje bajte; Sanapanci pa so mirno kadili iz pipe in čuvali otroke…” (str. 89)