Dobre knjige
3825 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Nekoč sem hodila po mehki travi Očem prijazna knjiga
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
0
Št. ocen:0









Carolina Schutti

Nekoč sem hodila po mehki travi

Dob, Miš založba, 2020

Št. strani: 133


Prevod: Tina Štrancar


Zbirka: Evropske pisave
Žanr: družinski roman (tudi rodbinski), družbeni roman

Narodnost: avstrijska književnost

"Občutek nekega jezika je edina korenina, ki mi je ostala."

Carolina Schutti, avstrijska pisateljica, je za roman Nekoč sem hodila po mehki travi prejela nagrado Evropske unije za književnost leta 2015. Pričujoči roman govori o žalostnem otroštvu, iskanju lastne identitete in drobcev družinske preteklosti. Zgodbe se odkrivajo pred bralcem, kot se odpira ruska igrača babuška, punčka matrioška, od največje babuške, zunanjega sveta, se z vsako manjšo babuško odpira bolj notranji svet. Vzdušje v romanu je tesnobno, napeto. Protagonistka Maja zelo zgodaj skupaj z mamo izgubi svoj materni jezik - beloruščino. Maja otroštvo preživlja pri stari teti, ki ji ne nudi ljubezni, topline, tudi preteklosti ji ne razkriva, saj si "ne moreš kar odrezati kosa preteklosti". Maja edino oporo najde v prijateljici Fini in sosedu Mareku, poljskemu priseljencu. Po materinih stopinjah se kot mlada ženska preseli iz vasi v mesto, vendar tudi tu ne najde obstoja, zato se s hčerjo poda na pot iskanja korenin. Roman se dotika problematike ljudi, ki so bili pregnani iz svoje domovine. Spremno besedo z naslovom Zgodba o iskanju maternega jezika je napisala Tina Štrancar.



Odlomek iz knjige

Kadar si bos tekal po travi, te je zabadala v stopala, toda mehke trave si sploh nisem mogla predstavljati. Ali pa ne več. Kot otrok sem namreč zagotovo hodila po mehki travi, vsaj enkrat, kajti leta pozneje mi je teta dala fotografijo, na kateri sva bili z mamo v parku. Oblečeno sem imela kratko, belo oblekico z izvezenimi rožicami in z ročno obšitim robom na ovratniku, mama me je držala za roko, se smehljala v fotoaparat in na posnetku ni mirovala, roka je bila prav tako nejasna kot obraz. Bosi sva stali v travi, videti sem bila vznemirjena, imela sem na široko odprte oči in priprte ustnice.

(str. 7-8)

Nagrajena knjiga: 

nagrada Evropske unije za književnost (European Prize for Literature, EUPL) 2015

Cobiss povezava

Glej tudi

link Miš založba


Ključne besede: IDENTITETA, DRUŽINA, DRUŽINSKE SKRIVNOSTI


Prispeval/-a: Alenka Purkart, Goriška knjižnica Franceta Bevka
Objavljeno: 5.4.2021 18:06:35
Zadnja sprememba: 17.4.2021 7:35:01
Število ogledov: 219