Klaus Rifbjerg

Slika

Ljubljana, Modrijan, 2008

Št. strani: 122

Zbirka: Euroman
Žanr: družbeni roman

Narodnost: danska književnost

"Svet je nepopoln in mi v njem prav tako, ampak tako pač je"

Zgodbo, ki se dogaja ob koncu poletja leta 1938, torej ravno pred pričetkom 2. svetovne vojne, pripoveduje deček po imenu Morten. Osredotoča se na praznovanje babičinega devetdesetega rojstnega dne, ki je eden izmed tistih dogodkov, na katerega je povabljena vsa razširjena družina. In kot je najverjetneje že kar pravilo na družinskih srečanjih, ob veseljačenju in predvsem pitju na dan začno prihajati različni konflikti in zamere. A preden se zabava lahko prične, je dogodek potrebno ovekovečiti s sliko. Fotografiranje na vrtu bogatega strica Nikolaja tik pred sončnim zahodom je nekakšen mejnik med sprva vljudno in previdno komunikacijo, ki se po fotografiranju spremeni v z alkoholom podprto zabavo, ko vsi niso več tako zadržani. Klaus Rifbjerg ima več kot očitno občutek za detajle in drobne pripombe, ki omogočajo uvid v širšo sliko in karakter likov. Zagotovo je atribut romana tudi to, da zgodbo pripoveduje otrok, ki zgolj neprizadeto in neobremenjeno orisuje situacije in pripetljaje, ki bi jih odrasli najraje ignorirali ali zamolčali. Otroško pripovedovanje je nedolžno, brez olepševanj in direktno. Klaus Rifbjerg je bil izjemno plodovit in žanrsko vsestranski ustvarjalec. Njegov opus obsega impresivnih dvesto dvajset del: pesniških zbirk, črtic, esejev, otroških knjig, filmskih scenarijev, kritik, potopisov, romanov, radijskih in televizijskih iger.

Odlomek iz knjige

Bili so tiho. Bili so tako tiho, da je Theodor prisegal, da sliši cvrčanje zahajajočega sonca. Morda pa je bil le vetrc v brestih in morda sploh niso slišali tega vetrca, ki se vedno dvigne, ko sonce zahaja, bilo je namreč tako, kot da jih leča v velikem aparatu s tremi nogami vsesava vase. Medtem ko je fotograf v eni roki držal medeninasti pokrovček od aparata, v drugi pa slamnik in ukazoval, so drug za drugim začutili, kako jih požira, kako jih voda v pomivalnem koritu, ko v njem ni zamaška, odnaša, noter, dol, ven in stran. Potem pa je bilo vsega konec, pokrovček spet na svojem mestu, zaslišal se je smeh, fotografove norčije in prošnja za še eno sliko, dve, tri, vendar ni bilo več isto, slika je izginila in še enkrat je slika bila in ni bila, niso vedeli, kaj se je zgodilo, bili so olajšani in potrti, zadovoljni sami s seboj in negotovi, izčrpani in preveč razposajeni, komaj so se premagovali , da niso zazehali. A zazehal je le moj oče, to pa zato, ker je bil strašno lačen.

Ključne besede: DRUŽINSKI PRAZNIKI, KONFLIKTI, MEŠČANSTVO


Prispeval/-a: Nina Ambrož, Mestna knjižnica Ljubljana
Objavljeno: 10.12.2020 14:11:20
Zadnja sprememba: 10.12.2020 14:13:13
Število ogledov: 988

• facebook
• twitter
• linkedin