Napev o lakoti

V romanu francoskega pisatelja, Nobelovega nagrajenca iz leta 2008, spremljamo odraščanje deklice iz premožnejše francoske meščanske družine, ki se je v Pariz priselila iz Mauritiusa, otoka, ki se je nekdaj nahajal pod francosko kolonialno oblastjo. V tem lahko zaznamo močne avtobiografske elemente, saj je iz tega otoka izhajal tudi pisateljev oče, v liku najstnice Ethel pa lahko najdemo njegovo mater. Dogajanje je na začetku romana postavljeno v trideseta leta 20. stoletja, ko so se v salonih pariške meščanske družbe razplamtevale debate o slabitvi francoske kolonialne politike, slabšanju gospodarskega položaja, predvsem pa o rasti moči Nemčije z bolj ali manj tihim priklonom antisemitizmu. Senca bližajoče se vojne sicer povzroča neko negotovost, a bolj sproža nejevero. Ethel živi udobno življenje pod okriljem svoje premožne družine in prijateljuje z vrstnico, pripadnico ruskega pobeglega plemstva. Vendar zaradi napačnih finančnih malverzacij oče doživi bankrot. Povsem obubožajo, izbruhne pa tudi vojna. Družina, nekoč superiorna in ošabna, doživi padec. Prilagoditi se je potrebno novim razmeram, predvsem pa nemški okupaciji. Ethel se z očetom in materjo umakne na jug, v Nico. Pretekli napuh je kaznovan, boj za preživetje postane vsakdan. Začne se lakota.