Ulf Stark
Amy, Aron in duhec
Hlebce, Zala, 2019
Št. strani: 124
Prevod: Danni Stražar
Zbirka:
Z(o)renja
Žanr:
mladinski roman (mladinski)
Narodnost: švedska književnost
Zgodba, katere avtorja sta švedska umetnika, pisatelj Ulf Stark in ilustrator Per Gustavsson je, tako kot veliko izdanih knjig založbe Zala, primerna tako za otroke kot odrasle. Seveda zgodba o Amy, Aronu in duhcu spada med otroško literaturo, ampak njeno branje močno priporočamo tudi odraslim. Gre predvsem za zgodbo o prijateljstvu in kako se potem, ko začnemo ljudem okoli sebe zaupati, počasi odpirati. Duhec je bil najprej neviden, osamljen in žalosten, saj se mu je zdelo, da ga nihče ne mara in da nikomur ne more zaupati. In da z nikomer ne more biti prijatelj. Če smo žalostni in razočarani, bi bili vsi najraje nevidni in se umikamo od ljudi. Umik pa ne pomeni, da nam za druge ni mar. Duhec se je umaknil v oljno pločevinko. Našla sta ga Amy in Aron, ki tudi sama nista bila v najboljši koži, sta pa zaupala drug drugemu in njunemu prijateljstvu. Živela sta v svojem mehurčku. Ker sta razumela, kako je, če si neviden, žalosten in osamljen sta vedela, kako iz duhca izvabiti najboljše. Počasi, počasi, tudi s pomočjo rojstnodnevne zabave, duhec sprevidi, da Amy in Aron mislita resno, ko sta mu obljubila večno prijateljstvo. Tako, kot sta ga imela onadva. Ko to sprevidi, se začnejo dogajati spremembe in duhec počasi postaja viden. Ampak, ker je duhec (mimogrede ime mu Mio), to vseeno včasih izkoristi za dobre namene. Včasih komu tako, da spet postane neviden pokaže, kaj je prav in kaj narobe. Mimogrede pa za prijatelje in tiste, ki mu veliko pomenijo, izpolni še kakšno njihovo največjo željo. Knjiga je dokaz, da so prava prijateljstva, čeprav ne verjamemo več v njih, še mogoča. Verjetno je moč otroške literature in otrok prav v tem, da nas včasih kljub temu, da smo v življenju večkrat razočarani, prepričajo, da je življenje kdaj pa kdaj tudi lepo in da prava prijateljstva obstajajo. In zato se, kljub temu, da smo odrasli, splača prebirati tudi tako imenovano literaturo za otroke. Vrnemo se v čas, ko je vse mogoče, ko je vse še pred nami in ko še znamo začutiti drug drugega. Včasih je kakšno stvar lažje povedati v jeziku ravno-obratno in zato naj velja, da je knjiga zanič. Verjetno, ne več v jeziku ravno-obratno, gre za enega najlepših poklonov prijateljstvu in zaupanju. Brez zaupanja namreč ni prijateljstva. Pretresljivo, subtilno in očarljivo.
Odlomek iz knjigeMama zjutraj, preden gre v službo, po navadi igra klavir. Čisto na vrh klavirja si zraven fotografij z očetom in mano postavi skodelico kave in sendvič, da lahko obenem še pozajtrkuje. Igra, dokler sosed na potrka po steni. Sosed namreč ni ljubitelj glasbe. Toda to jutro – jutro po tem, ko sva našla duhca v oljni pločevinki, se je zaslišalo nekaj novega. Nekdo je, ne da bi fušal, precej piskajoče žvižgal po melodiji, ki jo je mama igrala.
(str. 20)
Ključne besede:
DEKLICE,
DEČKI,
DUHOVI,
PRIJATELJSTVO,
V OTROŠKEM LEPOSLOVJU
Prispeval/-a:
Nina Jamar,
Občinska knjižnica Jesenice
Objavljeno: 12.12.2020 18:48:34
Zadnja sprememba: 10.3.2022 15:00:45
Število ogledov: 1044