Vsakdanja spominjanja : zgodbe 1993-2007

Na pogreb nisem mogel. Bil sem predaleč. Tistega deževnega jutra sem v hotelski sobi v daljnem New Yorku odložil slušalko, se zazrl skoz okno, v sivo zaveso velemestnega dežja in pomislil na dve življenjski zgodbi pravkar umrlega moža … Na zgodbo mladega učitelja, ki so mu zato, ker je otroke učil Buči, buči, morje, tujci prebodli jezik … In zgodbo zrelega moža, ki na golem kamnitem otoku, ne da bi vedel zakaj in čemu, lomi belo kamenje; s kratkimi lesenimi krepelci pa ga priganjajo pazniki in to v njegovem , materinem jeziku … Dve zgodbi … Ena povedana nič kolikokrat in s ponosom … In druga, s sramoto zamolčana …