Dendriti

Ves večer ni niti za hip prenehalo snežiti, v dveh urah je nametlo skoraj dva čevlja snega, in ni ga bilo junaka, ki ne bi za hip zastal na vratih ali pri oknu, malo preden si je sezul škornje ali nataknil rokavice, da bi se zamislil in se zastrmel v oglušujočo tišino snežinke, in padal in se izgubljal in Basil Kabanis stoji in s tihim glasom govori na hodniku, ki vodi v dnevno sobo, tik zraven male kopalnice, ki jo imajo za goste in ki spominja na shrambo, Susan pa se je s hrbtom naslonila na steno in ga posluša, z rokami, prekrižanimi na prsih, nima poguma, da bi posegala v njegove površne izračune, narejene na pamet, mogoče pa tudi noče, in vsaka premišljena beseda, ki jo izreče, ustreza snežinki konveksne tišine, ki jo Susan s težavo pogoltne, pravi ji, da sam noče ničesar, denar od hiše in lokala bo obdržala ona pod pogojem, da ne bo zahtevala preživnine, ločitev bo sporazumna, “kaj pa dekleti?” ga z vprašanjem prekine Susan, Basil pa skloni glavo in brcne nevidno snežinko na nosu galoše, ki si jo je pozabil sezuti, tako da ja zapacal hodnik in dnevno sobo z blatno vodo, “to boš ti bolje vedela,” ji odgovori, in res, ona ve, da ima vsaka snežinka neponovljivo obliko, sneg bo v mestu ostal vse do marca, mogoče aprila, in reka bo slejkoprej na nekaterih krajih zaledenela, kakor na božični večer leta 1776, ko je George Washington s svojimi dva tisoč štiristo možmi prečkal reko Delaware in slavil prvo pomembno zmago kopenske vojske v bitki pri Trentonu, in vse to so majhni dogodki, ki so se pripetili in bili zapisani, tako kot to, da je njen mož strahopetec in bo zdaj, ko je situacija težka, vstal in odšel, njej pa je vseeno, ker je nekaj v njej zaledenelo in čuti odrevenelost vse od mezinca na nogi do vratnih vretenc, in njen drget je pristajanje na dogodke in na tisto, kar je, najsi bo to prav ali narobe, že zapisano in vklesano v kamen, njen drget in škripanje kopalničnih vrat, ki se najprej odprejo le za špranjo in potem na stežaj, in iz teme se izvije Lito z grmado dvojnih zbirateljskih Paninijevih nalepk, ki jih namerava jutri v šoli izmenjati za druge, lističi, ki jih pošiljajo nazaj v času, v dobo svetovnega nogometnega prvenstva leta 1978 v Argentini in Briljantine z Johnom Travolto, in kot so se vsi strinjali, v najlepše in najbolj brezskrbno poletje na vsem planetu.

Str. 111 – 112