Medtem ko na angleškem jezikovnem trgu knjige na temo podnebne krize vzcvetajo že več desetletij, se slovenska družba le sramežljivo vključuje v globalno razpravo o podnebni in ekološki krizi, knjige na to temo pa so relativna redkost. Z olajšanjem je mogoče ugotoviti, da Slovence javna razprava na temo vendarle zanima, na kar kaže podatek, da je bil Plan B Boštjana Videmška leta 2020 z glasovi bralcev razglašen za knjigo leta v okviru takrat virtualnega slovenskega knjižnega sejma. Skoraj dve leti po izidu je to še naprej ena bolj relevantnih knjig, kar jih lahko odkrijemo na slovenskem knjižnem trgu, zato se je k njej vredno vračati znova. Toliko bolj je to pomembno danes, ko že skoraj pol leta spet živimo na kontinentu, kjer poteka vojna - vojna, ki je sprožila verižno reakcijo kriz na področju energetike in prehrane, te pa so kot posledico spet prinesle ekološko sporne politične odločitve, katerih skupni imenovalec sta vračanje v ogljično družbo in popuščanje v postopnem prehajanju s fosilnih na obnovljive vire energije.

Boštjan Videmšek je dobro znan Delov novinar, zadnji dve desetletji eden najbolj vidnih in angažiranih poročevalcev z vojnih in kriznih žarišč po svetu. Bralci smo izpod njegovega peresa vajeni branja pesimističnih zgodb, medtem ko je Plan B, ki prinaša veliko bolj optimistične zaključke, njegov profesionalni in osebni odgovor na delovno pregorelost po letih pisanja o najbolj tragičnih človeških usodah. Knjiga, ki jo sestavlja serija novinarskih zgodb, ima pričakovano izrazit novinarski pečat, tako v pristopu in organizaciji dela kot v avtorskem slogu. Slednjega preveva značilen Videmškov aktivistični slog in občutek za urgentnost situacije, ki v primeru podnebne krize zanesljivo še malo ni pretiran. Velja poudariti, da je knjiga tandemski projekt in da je novinarja na poteh štiri leta spremljal fotograf Matjaž Krivic, ki je v knjigo prispeval mnoge ikonične fotografske podobe.

Avtor v Planu B poišče in opiše primere dobrih praks na področju uporabe obnovljivih virov energije, naj gre za izkoriščanje sile vetra in sonca na prvem sredozemskem samooskrbnem otoku, grškem Tilosu, za izkoriščanje sile morja (plime in valov) na škotskih Orkneyskih otokih ali za izrabo geotermalnih virov na Islandiji. Raziskuje tudi manj znane tehnologije, denimo zajemanje ogljikovega dioksida iz ozračja in shranjevanje "na domačem naslovu" - tisoč do tri tisoč metrov pod morskim dnom v že obstoječih geoloških jamah in luknjah, ki so nastale med črpanjem nafte in zemeljskega plina. Novinar ustrezno predstavi osnove vseh teh tehnologij, predvsem pa se osredotoči na unikatne razloge, zakaj v vsaki od držav oziroma družb izkoriščanje obnovljivih virov deluje kot poslovni model. Razlogi, kot se izkaže, so vsakič znova pogojeni z enkratnimi, unikatnimi razmerami v družbi ali lokalnem okolju, avtor pa uspešno diagnosticira ključni dejavnik vseh uspešnih zgodb - politično voljo, ki pomeni pomembno oporo inovatorskim poslovnim zamislim in se mora kazati v obliki finančnih investicij, neposrednih ali posrednih. Zgleden primer slednjih je Norveška, kjer so z davki na nezaželeno (motorji na notranje izgorevanje) in subvencijami za zaželeno (električna vozila) spremenili nakupne navade potrošnikov. Leta 2025 naj bi tako na Norveškem prodali zadnji avtomobil, ki ga poganjajo fosilna goriva. To je vsekakor opomin za slovensko družbo, kjer politika povsem zanemarja načrtovanje prehoda na obnovljive energente in kjer celo v danes močno zaostrenih energetskih razmerah še naprej usodno zamujamo pri iskanju lastnega modela energetske samooskrbe.

Še bolj zanimive vsebine knjige so plod avtorjevih poti v Južno in Severno Ameriko ter na Kitjasko, kjer prihaja do streznjujočega spoznanja, da je vajeti pri prehodu družbe na obnovljive vire energije že davno prevzela Kitajska, četudi prav tam ogromno "zelene energije" še vedno poganjajo nafta, premog in plin. Primer: tovorna ladja, ki se v celoti napaja iz litijeve baterije, ima torej ničelni izpust v ozračje, a je namenjena - prevozu premoga po Biserni reki. Avtor Kitajsko prepozna kot ključnega igralca na trgu energentov, ki že desetletja prizadevno sledi predvsem litijevi poti, investira v zahtevne infrastrukturne projekte in intenzivno zbira koncesije za izkoriščanje naravnih bogastev povsod tam, kjer so bila odkrita. Bolivija, kjer so po optimističnih ocenah odkrili največjo svetovno zalogo litija, "nafte 21. stoletja", ki je ključen sestavni del baterij, tako telefonskih kot avtomobilskih, je s tem postala gladiatorska arena za boj velesil, ki se borijo za prevlado v globalni trgovini. Pri tem revne južnoameriške in afriške države kljub dobrim protiimperialističnim namenom ostajajo ujete v stari znani krog ekstrakcionizma in začenjajo novi krog opustošenja in revščine, s to razliko, da je plamenico velike imperialistke od ZDA v novi dobi prevzela Kitajska.

Pomembne so tudi avtorjeve ugotovitve, da Evropa v tej tekmi za vire zaostaja po zaslugi prepričanja o lastni kulturni superiornosti, ki je zadnja, bržkone samouničujoča faza (post)kolonialne miselnosti. Mnogi evropski trgi vztrajajo pri statusu quo, ker verjamejo, da bodo evropski kupci vedno cenili tradicionalne znamke (denimo avtomobilov), ki so simbol kakovosti, kakršni kitajska cenenost menda ne more konkurirati. Knjiga, katere "pogonsko gorivo" so sicer navdihujoče zgodbe, tako vendarle najde konstrukcijsko napako v motorju kapitalizma: pohlep. Izkaže se, kot se v polni razsežnosti kaže od začetka vojne v Ukrajini, da je zelena ekonomija celo v času pospešenega zaostrovanja podnebne krize še naprej utopija, obroben del svetovnega gospodarstva, njegov najbolj človeški obraz. V ozadju še naprej poteka divji boj za preživetje naftno-fosilnih poslov, ki po zaslugi povpraševanja, ki narekuje ponudbo, ostajajo dobičkonosni. V srcu ekološke utopije je ideja, da bodo potrošniki zmogli samoiniciativno presedlati na ekološko bolj vzdržne možnosti energetske oskrbe in mobilnosti, četudi te 99 odstotkom svetovnega prebivalstva ostajajo povsem nedostopne. Pravica države do intervencionizma se je med podnebno krizo, ki je z zublji končno segla tudi na slovenska tla, spremenila v dolžnost države, da trgu ponudi svojo vidno roko.

Mojca Pišek, 26. julij 2022