| Žanr | družbeni roman, vojni roman |
| Narodnost | nemška literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2020 |
| Založba | Beletrina |
| Zbirka |
Knjižna zbirka Beletrina |
| Prevod |
Marko Košan |
| Ključne besede | 2. svetovna vojna, Bombardiranje, Nemčija, Žrtve |
Vojna. Bombardiranje. Kaos. Goreče in porušene stavbe, pokvečena telesa v njih, pod njimi in okrog njih. Mesto se ruši in požirajo ga ognjeni zublji. Gert Ledig je z romanom Povračilo napisal delo, ki bralca dobesedno prenese v kakšno od nemških mest, ki ga proti koncu 2. svetovne vojne neusmiljeno bombardirajo zavezniška letala. Neposredno. Precej bolj kot kakšna dokumentarna literatura, ki opisuje povračilne ukrepe zavezniških sil, ki so nastali zaradi nacističnega terorja nad civilnim prebivalstvom in tudi zaradi tega niso bili nikdar obravnavani kot zločin nad človeštvom, a bi zagotovo morali biti, če bi bil ta svet količkaj pravičen. Pa ni, saj zgodovino vedno pišejo zmagovalci, ki s svojim nasprotnikom vedno brezkompromisno obračunajo. Povračilo je brutalen roman. Roman o absurdnosti 2. svetovne vojne in vseh vojn. Roman, ki ga moramo prebrati, da se vseh grozljivosti vojne morije ponovno zavemo in o njih razmišljamo. Vedno in povsod. Z upanjem na kakšno morebitno vojno v prihodnosti manj, pa čeprav se dozdeva takšno upanje še tako brezupno.
Objavljeno: 23.06.2020 17:42:55
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:41:57
“Nikolaj se je vzravnal. Splezal je do roba jarka. Desko pri Rastjevovih nogah je uporabil kot stopnico. Bombe so treskale na zemljo kakšnih dvesto metrov stran. Eksplozije so donele. Blato je letelo na vse strani. Stekel je proč. Čikin je prijel Rastjevo za rokav. Povlekel ga je navzgor. Drug drugemu sta pomagala čez zidec.
“Zdaj bomo dobili kruha,” se je zahihital Rastjeva.
Na travniku sta se objela kot brata. S prepletenimi rokami sta hotela kreniti naprej. Zažvižgalo je … raztrgalo ju je na licu mesta. Meso je odpadlo z njunih kosti. Rastjevovo roko je odneslo skozi zrak. Pogrizeni usnjen pas je počil. Sekundo kasneje je na mestu, kjer sta stala, zazijal krater. Njuna kri se sploh ni razlila po tleh, saj je prej izparela in izpuhtela.
Nikolaj Petrovič se je obrnil. Videl je, kaj se je zgodilo. Nato se je odpravil dalje.” (str. 80 – 81)
in nato