| Žanr | družbenokritični roman, kriminalni roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Novo mesto, 2019 |
| Založba | Goga |
| Ključne besede | Kriminalistika, Rekreacija, Truplo, Zasebni poklici, Zločin |
Golobova najnovejša navdušujoče premišljena kriminalka je postavljena v ljubljansko Rožno dolino. Znova trupla, kriminalist Taras Birsa pa tokrat kot detektivski s.p.-jevec primoran spet sodelovati s svojimi nekdanjimi kolegi z ljubljanske policije pri razreševanju zapletenega zločina. Seveda ni naiven, vendar preživeti je treba. Po tej logiki se zaplete, oziroma ga pohlepni prevaranti in morilci zapletejo v primer tako, da skoraj do zadnjega ne vemo, kdo je žrtev in kdo krivec, tudi sam je za trenutek med osumljenci. Napeto branje na dah, podprto z znanimi lokacijami, iskrivo detektivsko logiko, rekreativnim športom in družbeno angažiranostjo.
Kot dolgoletni kriminalistični inšpektor ti lahko povem, kaj bo napravil. Nate bo spustil ves Nacionalni forenzični laboratorij, ki bo z dokazi podkrepil vse, kar sem povedal, sodišču bo predstavil tvoje ponarejeno poročilo s fotografijami in pokazal, kdo je ženska, ki leži pod Klunom, vleklo se bo. Tudi če se boš izvlekla, bo po koncu sojenja vsak normalen poznal resnico. V ta lokal, v noben lokal v Ljubljani ne boš mogla, ne da bi s prstom kazali za teboj. (str. 483)
Objavljeno: 26.12.2019 12:40:43
Zadnja sprememba: 21.04.2025 14:29:09
“Kot dolgoletni kriminalistični inšpektor ti lahko povem, kaj bo napravil. Nate bo spustil ves Nacionalni forenzični laboratorij, ki bo z dokazi podkrepil vse, kar sem povedal, sodišču bo predstavil tvoje ponarejeno poročilo s fotografijami in pokazal, kdo je ženska, ki leži pod Klunom, vleklo se bo. Tudi če se boš izvlekla, bo po koncu sojenja vsak normalen poznal resnico. V ta lokal, v noben lokal v Ljubljani ne boš mogla, ne da bi s prstom kazali za teboj.”
Mirno ga je poslušala, kot bi imela ves čas na svetu, se potem, ko se je odločila, da ima dovolj, nasmehnila in nagnila nad mizo, da sta se njuna obraza skoraj staknila. Kot obraza dveh, ki se bosta poljubila po končanem in razrešenem prepiru.
“Saj je vseeno, kaj počne Ahlin. Oba dobro veva, kako se bo zgodba končala. S teboj ali brez tebe. Medtem ko boš ti sedel pod svojim fikusom in tuhtal, ali bi sprejel naročilo, bom jaz ležala pod palmo na Karibih, če se mi bo šlo tja, in srkala Appletonov rum za petsto evrov po kozarcu, za katerega najbrž ti še slišal nisi. Kaj potem, če bo treba malo počakati. In ne, nihče ne bo s prstom kazal name. Če že, bo pa zato, ker mi bo zavidal.”
Vstala je, snela plašč z obešalnika, se obrnila nazaj k Tarasu in navrgla, ko se je sprehodila mimo mize:
“Pa veliko sreče pri kolesarjenju in nasploh.”
Gledal je za njo, ko je izginila skozi vrata in se kakšne pol minute pozneje prikazala na mostu.
Kako že gre haiku z naslovom Tromostovje?Dovolj je en most,
da prideš čez reko.Tako nekako.
(str. 483)
(str. 483)
