Orlando Uršič
Gosposka, mater si ozka
Maribor, samozaložba, 2014
Št. strani: 130
Žanr:
avtobiografski roman
Narodnost: slovenska književnost
"Na eni strani želja po spremembi samega sebe, na drugi strani popolna vdaja, nemoč, nikakršnega upanja."
Mark Vidmar je 19-letni fant, ki ga spoznamo dan pred odhodom iz prevzgojnega doma. Formalno je zanj poskrbljeno – družba mu je preko socialne službe priskrbela stanovanje (podnajemniško podstrešno sobo v obrobni mestni četrti) in službo (v klavnici), vendar je kljub temu njegovo preživetje postavljeno pred številne izzive. Prepuščen sam sebi, svoboden, vendar osamljen, se Mark spopada s samim seboj. Hromijo ga nepredelane travme iz otroštva, ki jih odganja s popivanjem in pohajkovanjem, zanemarjanjem službe in burnimi reakcijami na vse in vsakogar, ki se mu preveč približa. Ob iskreni bolečini vsega tistega, česar Mark nima (materinska in očetovska ljubezen, povezanost s sorojenci, vsakdanje družinsko življenje, materialna brezskrbnost, zaupanje v ljudi …) skozi knjigo sijeta dve stalnici, ki si jih Mark kljub vsemu uspešno ustvari: ljubezen do dekleta Kaje in ljubezen do pisanja. Prav slednje je rdeča nit romana, ki se z zaobljubo pisanju tudi zaključi. Delo je močna prvoosebna izpoved zapuščenega otroka, ki živi naprej v odraslem človeku in odmeva še dolgo v zrelo dobo. Napisano je v 31. kratkih poglavjih, prevladujejo dinamični dialogi in sočen jezik v razmišljanju protagonista, iskreno in brez kakršnegakoli moraliziranja (lažnega odpuščanja ali obtoževanja družbe ali samopomilovanja). Literarni subjekt je prikazan v odnosu do številnih literarnih oseb, njegovo zorenje je prikazano tako ob negativnih kot pozitivnih dogodkih. Kratka, jedrnata, sočna in direktna pripoved o osamosvajanju mladega človeka. Delo je prvič izšlo leta 1996, drugič leta 2014, po njem je Marko Šantič posnel celovečerni film z naslovom Zapelji me. Spremno besedo k izdaji iz leta 2014 je napisal Borut Gombač.
Odlomek iz knjigeZakaj nisi nikoli stopil pred mamo in ji priznal, da jo potrebuješ prav toliko, kolikor jo sovražiš? Zakaj ji nisi povedal, kako hudo ti je bilo, ko so že pred vrtcem druge mulce čakale mame, ti pa si stal tam sam in nihče ni prišel pote. In si že takrat, v vrtcu, vedel, da ti nekaj manjka, da boš vse življenje nekaj pogrešal. Mama. Kaj je to mama? Dvakrat ma in to je mama. Prekleto, rad bi vedel, kako je to, če imaš mamo. Če lahko nekomu pogledaš v oči in rečeš: Mama. A ti ji nisi nikoli rekel mama. Ne toliko zato, ker ne bi hotel, enostavno nisi mogel. Ni šlo. In ji nikoli ne boš mogel reči mama.
(str. 42)
Ključne besede:
MLADOSTNIKI,
MLADI ODRASLI,
ODRAŠČANJE,
PREVZGOJNI DOMOVI,
OTROŠTVO,
FANTJE,
PREŽIVLJANJE
Prispeval/-a:
Magda Vremec Ragusi,
Goriška knjižnica Franceta Bevka
Objavljeno: 26.7.2019 10:58:56
Zadnja sprememba: 26.7.2019 10:58:56
Število ogledov: 2181