| Žanr | biografski roman, esej, spomini |
| Narodnost | argentinska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2019 |
| Založba | Beletrina |
| Zbirka |
Knjižna zbirka Žepna Beletrina |
| Ključne besede | Branje, Književniki, Knjižnice, Odnosi, Pisatelji, Prijateljstvo, Slepota, Spomini |
Pisatelj, velikan svetovne književnosti Jorge Luis Borges je leta 1964 v knjigarni Pygmalion v Buenos Airesu vprašal šestnajstletnega Alberta Manguela, ki je v knjigarni delal po šoli ali bi hotel ob večerih prihajati k njemu domov in mu brati. Alberto je sprejel ponudbo in odtlej vsak teden tri ali štiri večere preživel v Borgesovem majhnem stanovanju vse do leta 1968. Borges je bil namreč slep. Zanj je bistvo resničnega tičalo v knjigah; v branju knjig, v pisanju knjig, v pogovoru o knjigah. Manguelovi pogovori z Borgesom pa so povsem ustrezali tudi njegovi predstavi o tem, kakšni bi morali biti vsi pogovori: o knjigah, njihovem notranjem ustroju ter o odkrivanju pisateljev. Gost letošnje Fabule je spisal osebno, nostalgično delo in tako z nami delil spomine na leta, ki so bila zanj izjemna bralska izkušnja. Delo, ki prevzame tudi zaradi spoznanja, da kljub telesnim omejitvam obstaja način, kako še naprej hraniti dušo.
Objavljeno: 02.04.2019 22:19:36
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:38:52
“Saj veš,” je govoril, “rad se pretvarjam, da nisem slep in da po knjigah hlepim kot človek, ki vidi. Prav lakomen sem na nove enciklopedije. Zamišljam si, da lahko sledim tokovom rek na njihovih zemljevidih, med njihovimi gesli pa lahko odkrijem marsikaj čudovitega.”
