Dobre knjige
2998 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Iz mnogih dežel
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
0
Št. ocen:0









Louis Adamič

Iz mnogih dežel

Ljubljana, Založba Sophia, 2018

Št. strani: 420


Zbirka: Previharimo Viharje
Žanr: družbeni roman

Narodnost: književnost ZDA, slovenska književnost

Prevod dela: From many lands. , 400 izv., Adamičeva poizvedba o izkušnji Združenih držav / Blaž Gselman: str. 411-421. Louis Adamič je leta 1913 emigriral v ZDA. Iz mnogih dežel je knjiga z izseljensko tematiko, ki jo je avtor raziskoval skozi svoje življenje, preživeto v tujini, ki mu je postala domovina. V knjigi je opisal »pogovore« s priseljenci različnih narodnosti. Zanimale so ga njihove življenjske zgodbe. Te zgodbe Adamič bralcu poda na izredno tankočuten način, nastale pa so na podlagi vprašalnika, letaka, prvič objavljenega leta 1938-39 v več sto priseljenskih časopisih ali časopisih v tujih jezikih. V zgodbi o doktorju Steinbergerju spoznamo človeka, ki se je rodil premožnemu očetu. Zaradi bogastva v družini je bil sam s sabo izredno nezadovoljen, saj ni želel, da ga svet sodi samo po tem. Velik izziv se mu je bilo kot Judu vpisati na Harvard. Druga zgodba govori o Mandi Evanić s Hrvaške, po katero je mož poslal, da bi v Ameriki pozdravila njegovo oko in skrbela za ostale delavce, priseljence. V zgodbi Stari tujec ob kuhinjskem oknu spoznamo težko življenje Slovenca Antona Kmeta, ki se je kot mlad in močan mož s selitvijo v Ameriko, po letih težkega dela, spremenil v starca, sedečega ob oknu. V nadaljevanju beremo še druge zgodbe priseljencev z različnih koncev sveta.



Odlomek iz knjige

Spet je umolknil, sedel in vlekel pipo in gledal ven na dvorišče, kjer je lastovka sedla na vejo v bližini okna. nato se je oče Tone spet zahehetal:Glej jo! Pravijo ji ameriška lastovka; zakaj je ameriška? Si je priskrbela dokumente? Je registrirana? Poslušajte - v Ajdovcu na Dolenjskem sem videl lastovke, ki niso bile nič drugačne. Res dobre volje je spet izbruhnil v hehet. In nato: Lastovka je lastovka, človek je človek, al ne?

(str. 189)

Cobiss povezava


Predmetne oznake: priseljenci, multikulturalizem, Izseljenci


Prispeval/-a: Brigita Lavrič, Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto
Objavljeno: 22.3.2019 13:32:06
Zadnja sprememba: 22.3.2019 13:32:06
Število ogledov: 260



Kritike

Bil je že skrajni čas, da se ameriškega literata in novinarja slovenskih korenin Louisa (Lojzeta) Adamiča in njegova dela znova predstavi slovenski javnosti. Adamič je rodni kraj Praproče pri Grosupljem zapustil v petnajstem letu starosti, njegova zgodba pa bi bila gotovo vredna kakšnega filmskega scenarija, že zaradi nerazjasnjenih okoliščin smrti, ki še danes burijo duhove. A pozornost ameriške družbe je pritegnil predvsem s svojim angažiranim raziskovalno-novinarskim delom, v katerem je slikovito predstavil usode priseljencev v iskanju ameriškega sna.
Knjiga Iz mnogih dežel (1940), za katero je avtor prejel nagrado Anisfield-Wolf, je bila zasnovana kot del obsežnejšega projekta, tetralogije, naslovljene Narod narodov. Predstavlja njen prvi del, sledili pa so ji v slovenščino še neprevedeni naslovi Two-Way Passage (1941), What's Your Name? (1942) in A Nation of Nations (1945). Avtor je svoj projekt temeljiteje predstavil v istoimenskem poglavju pričujoče knjige, v katerega je vključil tudi vprašalnik «za priseljence in njihove v Ameriki rojene potomce», «vprašanja za stare Američane» in «posebni vprašalnik o črncih», ter takole izrazil svojo namero: «Načrtujem, da bom napisal sklop samostojnih knjig, ki se bodo čim izčrpneje ukvarjale s priseljenci, prispelimi sem v zadnjih sto letih, z njihovimi otroki in vnuki, ki so rojeni Američani, vendar se razlikujejo na primer od Američanov jenkijevskega rodu, ter z njihovimi problemi kot takšnimi v odnosu do Amerike kot celote, problemi Amerike v odnosu do njih, problemom amerikanizacije ali asimilacije, polovičarsko idejo ‟talilnega lonca” in prihodnostjo Združenih držav z vidika dejstva, da se sestava njihovega prebivalstva hitro spreminja. Ne maram fraze ‟talilni lonec”, toda ker je njena raba priljubljena, naj rečem, da nameravam kopati po ‟loncu”.» V ta namen je Adamič organiziral javna predavanja, delil letake ter več let zbiral informacije in pričevanja, da bi sestavil čim bolj celostno podobo priseljenskih izkušenj, pri čemer se ni omejil le na razloge za prihod in (dokončno) ustalitev, temveč tudi na potek asimilacije (ali na njeno umanjkanje) ter na mehanizme vključevanja in izključevanja iz «ekonomskega področja», v katerega so se priseljenci prisiljeni vključiti predvsem kot poceni delovna sila.
Pomenljivo je, da se je Adamič tako obsežne in, nenazadnje, pomembne raziskave lotil ravno v času, ko je val ksenofobije in antisemitizma v Evropi eskaliral v drugo svetovno vojno, zajel pa je tudi del tedanje ameriške družbe. Adamičevi pričevalci odkrito spregovorijo o pogosto težavnih odnosih s «starimi» Američani pretežno anglosaksonskega oziroma protestantskega izvora, ki v nadarjenem, sposobnem in nenazadnje premožnem dermatologu druge generacije priseljencev še vedno vidijo predvsem Juda (poglavje Človek v precepu). Če doktorja Eliota Steinbergerja izdaja njegov priimek, ima protagonist besedila Mladi Američan z japonskim obrazom še hujšo težavo, saj ga okolica neprenehoma presoja skozi ras(istič)no perspektivo, čeprav se sam vztrajno predstavlja kot Američan in se v želji, da bi dokazal svojo domovinsko zvestobo, celo prijavi za vojaka (odveč je dodati, da so njegove prošnje zavrnjene). Adamič pričevanja izpisuje zdaj v tretji, zdaj v prvi osebi, vendar je menjava pripovedne lege zanj bolj kot ne formalnost. Njegova besedila so zasnovana kot osebne izpovedi («pripovedne rekonstrukcije», kot pravi Blaž Gselman v spremni besedi), kjer ne manjka opisov zunanjosti nastopajočh, značajskih oznak in živopisnega podajanja njihovega notranjega doživljanja. Čeprav se pričevanja berejo kot fikcija, je na delu premišljen narativni postopek: v spominsko-osebnoizpovedni tok Adamič kakor da mimogrede vključuje podatke o finančem položaju pričevalcev pred in po prihodu v Ameriko, njihovo političo usmerjenost, «narodni značaj» ter odnos do domovine in njenih tradicij. Kot vsak dober novinar je znal Adamič nevsiljivo izpostaviti tisto plat, ki je ustrezala idejni zasnovi njegovega projekta: izbrana besedila predstavljajo predvsem zgodbe o uspehu, ki je sledil večetnemu požrtvovalnemu delu v pretežno skrajnih razmerah, ter poudarjajo izjemen (fizičen in intelektualen) prispevek priseljencev v gradnji ameriškega sna.
Knjiga je izšla ob lanski 120. obletnici rojstva Louisa Adamiča in predstavlja dragocen, a tudi pretresljiv dokument o izkušnji priseljenstva. Pretresljiv je predvsem v delih, v katerih Adamič navaja ksenofobne članke in sestavke, ki so v prvi polovici 20. stoletja krožili v javnosti, in ki presunljivo spominjajo na nekatere današnje odzive; njegova predvidevanja o tem, da bo postalo vprašanje staroselcev in temnopoltega prebivalstva Amerike «zelo hud problem, ki mu je najbrž usojeno, da bo odločlen», pa so se dejansko tudi uresničla.
Iz mnogih dežel je pomemben faktičen in empatičen pogled z druge perspektive, ki je v času od nastanka postal le še bolj relevanten.

Ana Geršak, 20. oktober 2019

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.