Dobre knjige
3027 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Lov za templjarskim zakladom
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:1









Milan Petek Levokov

Lov za templjarskim zakladom

Ljubljana, Mladinska knjiga, 2018

Št. strani: 258 str.


Zbirka: Knjižnica Sinjega galeba
Žanr: mladinski roman (mladinski)

Narodnost: slovenska književnost

Milan Petek – Levokov je slovenski pisatelj in sodnik. Piše knjige za otroke in mladino. Za mladinski pustolovski roman z naslovom Lov za templjarskim zakladom je bil nominiran za nagrado modra ptica 2016. Kdo sploh so templjarji? To so bili pripadniki krščanskega cerkvenega reda, ki ga je ustanovil vitez Hugo Paynski, da bi ščitil krščanske romarje na poti v Sveto deželo, predvsem Jeruzalem. Ime so dobili po njihovem prebivališču v bližini Salamonovega templja v Jeruzalemu. Templjarji so imeli glavno vlogo v križarskih vojnah, bili so namreč tako rekoč poklicni vojaki, ki so branili nekatere križarske države. V knjigi Lov za templjarskim zakladom pa gre za zgodbo o treh oziroma štirih najstniških prijateljih, ki se med počitnicami lotijo iskanja templjarskega zaklada, ki naj bi bil skrit okrog Marofa. Fantom in punci po hudih preizkušnjah na koncu le uspe odkriti vse skrivnosti povezane s templjarskim zakladom. Poleg treh glavnih junakov (Blaž, Nika in Marko) ter njihovega prijatelja Henrika pomembno vlogo pri njihovem iskanju zaklada odigra tudi Nikina pametna in udomačena vrana Pika. Med njihovimi dogodivščinami je nanizanih tudi nekaj zgodovinsko obarvanih dejstev, ki zgodbo naredijo še bolj zanimivo in skrivnostno. Hkrati z razrešeno skrivnostjo templjarskega zaklada v Marofu pa najstniki razrešijo tudi skrivnostni primer izginotja dveh oseb, ki je že dolgo buril duhove v okolici Marofa. Kako so s tem povezani vodnjaki v Marofu in njegovi okolici pa si preberite v knjigo. Na koncu se izkaže, da so počitnice lahko zanimive tudi, če ostanemo doma in če smo jih prisiljeno preživeti s hčerjo mamine prijateljice. Mogoče lahko zadiši tudi po ljubezni. Zanimivo, pustolovsko in dogodivščin polno branje za najstnike in najstnike po srcu. Omeniti pa velja tudi imenitne ilustracije, ki jih je narisal Igor Šinkovec.



Odlomek iz knjige

Marku Križmanu se je dva dni po rojstnem dnevu in tik po začetku šolskih počitnic zgodila katastrofa. Pravzaprav se mu je sesul svet, tisti v njem. Še dan prej je bil Marko običajen dvanajstletnik, kuštrav dolgin s kostanjevimi lasmi, vihrav in vedno v hitenju. Navadno je pri hoji poskakoval ali se vrtel kot kakšna vrtavka, zdaj pa je noge vlekel za seboj, kot da ima na njih uteži, na ramenih pa naložene vreče nevidnega bremena, ki ga pritiska ob tla. Hodil je po pločniku skupaj s sošolcem in najboljšim prijateljem Luko, za njima pa je drobil korake Blaž, njegov šestletni bratec. Namenjeni so bili v slaščičarno na trgu, kjer si bodo privoščili kremne rezine.

(str. 5)

Cobiss povezava


Predmetne oznake: Fantje, Počitnice, Dekleta, Zakladi, Raziskovanje, Pustolovski roman, V mladinskem leposlovju


Prispeval/-a: Nina Jamar, Občinska knjižnica Jesenice
Objavljeno: 19.1.2019 16:07:13
Zadnja sprememba: 28.2.2019 10:36:35
Število ogledov: 1083



Kritike

Že od mladih nog nas rade obsedajo skrivnosti, nerazložljivi pojavi, teorije zarote, zgodbe o skritih zakladih, izginulih ljudeh in podobno. Človek je po naravi pač radovedno bitje, prepričano, da je na svetu nekaj, kar mora odkriti, zato je tudi otroška želja po detektorju kovin, s katerim bomo odkrili vsaj kak ključ do robustne starinske skrinje, če že ne kar pravega zaklada, čisto razumljiva. Prav to željo ima tudi Marko, protagonist pustolovskega mladinskega romana Lov za templjarskim zakladom, pod katerega se podpisuje Milan Petek-Levokov in je bil nominiran za nagrado modra ptica 2016. Marko je namreč nesrečen, ker letos z družino ne bodo šli na morje, ampak bodo ostali v domačem Marofu. Tik pred lanskim odhodom domov so namreč s prijatelji odkrili zemljevid do zaklada, on pa bo zdaj vse to razburjenje in raziskovanje zamudil. Poleg tega bosta poletje pri njih preživeli mamina prijateljica in njena hčerka Nika, in prav nič ga ne navdušuje, da bo moral najlepši čas zapraviti z mlajšim bratom in nadležno punco.

Vseeno pa se izkaže, da so včasih najbolj presenetljive stvari ravno tiste, ki nam tičijo pred nosom. Nika kot nekdo, ki ne pozna zgodovine mesteca, namreč v Marku ponovno vzbudi zanimanje za legendo o templjarskem zakladu, ki naj bi se nahajal prav v teh krajih. Skupaj začnejo raziskovati in pri tem dvigati kar nekaj prahu, kar jih spravlja v vedno večjo nevarnost. Levokov v izmišljen kraj prefinjeno vpelje resnične zgodovinske podatke o templjarjih: »V očetovih knjigah je pisalo tako o križarjih kot o templjarjih. Templjarji so bili na začetku štirinajstega stoletja prepovedani, njihov rod razpuščen, premoženje so jim zaplenili. […] Ko se je to zgodilo, so morali templjarji zapustiti te kraje.« Ker je kraj izmišljen, čeprav precej spominja na mnoge slovenske kraje (grad na hribu, veliko kolesarskih poti, majhen center), občutek ob opisovanju legend in krajev ni niti malo didaktičen, ampak se ustvari občutek pristnosti – sploh s podrobnostmi, ki jih vidimo skozi oči domačina Marka. In seveda skozi prikupne posebnosti, kot so kremne rezine v slaščičarni Pri treh jagodah. K avtentičnosti pripomore tudi zemljevid, ki je delo ilustratorja knjige Igorja Šinkovca in nas čaka na notranji strani platnic. Prava pustolovska knjiga pač ne sme ostati brez takega ali drugačnega zemljevida! Tudi sicer so ilustracije zadetek v polno. Vsako poglavje uvaja manjša ilustracija z motivom, ki bo v poglavju prevladoval (vrana, kolo, vodnjak, lopate, pištola …), vmes pa se izmenjujejo manjše ilustracije posameznih motivov in večje ilustracije, ki prikazujejo posamezen prizor (obedovanje družine pri mizi, vožnja s kolesom …). S tem se dogajanje nenehno nevsiljivo dopolnjuje.

Liki so napisani prepričljivo, glede na njihovo razmišljanje in obnašanje ni dvoma o njihovi starosti. Najmlajši v družbi, šestletni Markov brat Blaž, nima veliko potrpljenja, včasih se mu zdi kakšna stvar pač nevredna truda, saj bi se veliko raje igral. Dvanajstletni Marko je že bolj odrasel, veliko bere in se zanima za svet okrog sebe, a ima včasih še vedno čisto otroške ihtave odzive. Tudi dvanajstletna Nika pa je navdušena fotografinja, pa tudi najbolj odgovorna in empatična, ker jo je doletela smrt očeta, zaradi česar je hitreje odrasla in zato deluje starejša od Marka. Posebnost nadobudne skupine pa je udomačena vrana Pika, ki jo je Nika rešila, ko je bila še mladič, in jih zvesto spremlja na pustolovščinah. Tista glavna zabavna značilnost skupine pa je, da prav ničesar v zvezi z iskanjem zaklada ne povedo staršem, kar daje knjigi občutek prave žmohtne pustolovske zgodbe iz 80. let. Veliko je tudi stranskih likov, ki dobivajo ali izgubljajo na pomembnosti glede na razvoj zgodbe.

Ker se liki po pokrajini vozijo predvsem s kolesi, se pred nami izriše prava panorama tega mesteca z značajem, ker pa domačina na poti spremlja tujka, se zgodi preskok, saj Marko svoj kraj kar naenkrat vidi skozi oči nekoga drugega, nekoga, ki mu vse podobe še niso samoumevne, ki še vedno opazi malenkosti in se nad njimi navdušuje: »Marko je kimal in se čudil. Velikokrat se je že vozil med temi polji, videl je še več polj z makom, a ga vse to ni zanimalo.« Čudenje pa se počasi spremeni v sprejemanje, saj se mu oči odprejo: »Nekaj veličastnega je bilo čutiti v tem prostoru, nekaj vzvišenega. […] Mlin je imel svojo zgodovino, kdo ve koliko ljudi je prihajalo sem od kdo ve kod.« In čeprav se najprej gledajo bolj postrani, se druščina skozi dogodivščine nerazdružljivo poveže, prijateljska vez med njimi se splete, utrdi in vse kaže na to, da se bo tudi obdržala.

Če se zdijo na prvi pogled kremne rezine, vrana in še kaj bolj kot ne naključni elementi, se kasneje izkaže, da temu ni tako. Levokov vsako zastavljeno stvar izkoristi in jo uporabi za zapletanje in razpletanje zgodbe. Tudi sama templjarska skrivnost je dovolj zanimiva, da pritegne pozornost, vseeno pa ne preveč zapletena, zato liki ne izgubljajo fokusa, ampak skrivnost razrešujejo tako kot je treba, po korakih. Pozitivno preseneti tudi to, da ima njihov proces vzpone in padce, da so torej dnevi, ko ne počnejo ničesar, ker ne vedo, kako naprej. Avtor nikoli ne prestopi v karikiranje ali v preveč filmske rešitve. Čeprav kakšna uganka več ne bi škodila, sploh pri samem sklepnem dejanju, se na koncu izkaže, da so še možnosti za naprej, morda pa se napoveduje kar nova mladinska serija – to bi šele bil pravi zaklad.

Veronika Šoster, 10. oktober 2019

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.