Dobre knjige
2922 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Moj dom je tam, kjer sem
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
0
Št. ocen:0









Igiaba Scego

Moj dom je tam, kjer sem

Maribor, Litera, 2016

Št. strani: 146


Prevod Dela: Alenka Jovanovski


Zbirka: Babilon
Žanr: avtobiografski roman, družbeni roman, personalni roman, problemski roman, spomini

Narodnost: italijanska književnost, afriška književnost

V življenju nikoli ne začenjamo enkrat samkrat.

Igaba Scego v romanu popisuje svoj osebni zemljevid mladosti, razpet med dvema povsem različnima deželama. Rojena je bila v Rimu staršema somalskih korenin. Mami, ki je kot pripadnici nomadskega sveta svojo mladost preživela kot pastirica v svetu goščave vzhodne Somalije z nenehnimi selitvami in ohranjenim zgodovinskim spominom s pomočjo pripovedovanja zgodb, ter očetu, ki je v začetkih osamosvajanja Somalije tlakoval pot svoje države v svobodno neodvisnost, kar pa se ni izšlo zaradi državljanske vojne, zaradi katere sta starša pobegnila v Italijo. Pripoved, ki jo avtorica zapisuje v obliki razmišljujočih spominov, iz katerih se luščijo izkušanje drugačnosti v svetu, ki je bel, medtem ko je sama »obarvana«, ter bogat svet somalske kulture, ki jo je spoznavala predvsem s pomočjo materinega upovedovanja in pripovedovanja zgodb svojih sorodnikov, prav tako živečih v diaspori, je poskus razumevanja lastne identitete. Razpeto med Rim, rojstno mesto, in Mogadiš, mesto njenih prednikov, jo – že odraslo – zajame refleksivna nostalgija, ki z upoštevanjem spreminjanja modernosti osvetljuje zgodovinski čas, v ničemer pa ne zamegli pogleda na deželo njenih prednikov. Je Afričanka in Evropejka hkrati, konec koncev pa, kot ugotavlja, predvsem svoja lastna zgodba. Izjemno iskreno, nežno zapisano pričevanje.



Odlomek iz knjige

Vsega je bila kriva geografija! Ja, ta zmešnjava v somalski geografiji, ki mi je že navsezgodaj zjutraj znala zapreti prebavo. Tetka Howa, kakor pač mnogo starcev, vse od začetka somalske vojne ni bila več samostojna. Pred tem so bili starci steber družbe, delili so nasvete, gladili bisere svoje modrosti in nastavljali svoja stara ramena, da si se na njih lahko zjokal ali spočil. Bili so eno samo velikansko uho, ena sama preroška usta, en sam neskončni objem. Vsak njihov gib je prežemala ljubezen. Bili so čutare, polne ljubezni. Po potrebi pa so te znali tudi okregati. Njihove resnice polne besede so znale udariti kakor bič. V njih ni bilo senčice besa, ena sama pravičnost jih je bila. Somalija starcev je bila Somalija, ki jo je bilo vredno doživeti. Bila je to Somalija plemenitih velblodov, nedotaknjenih plaž Jazeere, mogočnih paviljonov tuqul, slavnostno obloženih miz z beris skukaris in rozinami.

Ampak stari ljudje so v času vojne postali nadloga. Telo, ki se ne odziva več hitro, je postalo ovira. Hodijo stežka, treba jim je pomagati, vse jim je ena sama muka. Na dan bitk, tako so mi poročali, mladi preklinjajo stare. Na dan bitk stari pravijo mladim: 'Pustite nas tukaj. Izognite se temu, da bi vas zadele krogle. Za nas je enako, če umremo tu, sredi te zapuščene divjine ali v postelji. Nimamo več doma in vseeno je, tudi če umremo kar tule.' Mladi pa nočejo, da bi umrli. Mladi jih vlečejo za sabo. Vedoč, da so povezani v tej usodi svinca in ognja. Somalija je izdala mlade in stare. Generacije se srečujejo v bolečini. Medtem pa življenje polzi skozi prste.

[…]

Jutri zjutraj, tako sva se z mamo odločili, bom odšla na postajo Termini in nakazala tistih sto evrov za tetko Howo. Težko mi je zaradi tega. Pa ne zato, ker ji ne bi želela poslati denarja. Ko bi mogla, bi ji dala vse, kar imam. Ampak to dejanje mi dušo trga na koščke. Zanjo ne morem napraviti ničesar, edinole denar ji lahko pošiljam. Ljubezen se od tu dalje meri z denarjem. Celo besede ne štejejo več. Reči rada te imam, draga si mi, pogrešam te, Somalcu ne pomeni nič več. Bolj smiselno je govoriti v jeziku tujih valut. V deželi, kjer ni več infrastrukture javnega življenja, upanja, je denar edino, kar lahko vsaj nekoliko odškrne vrata približnega preživetja. Bolje dolarji kot reči 'rad te imam', evri so odličen način, da izjaviš 'ljubim te'. Odnosi med Somalijo in diasporo se tako trošijo v pišu poslovnih transakcij. Ljudi, ki so jih prej povezovali poljubi, objemi, spomini in misli, zdaj povezuje ničes šelesteče gotovine. Osebe, ki kakor jaz živimo na Zahodu, smo ujetniki te grde vojne. Seveda ne tako kot naši starši. Ne v isti meri. Mi na Zahodu se ne izmikamo ostrostrelskim kroglam tako kot oni, mi smo obsojeni na večno transhumanco, na iskanje oaze miru. Mi na Zahodu še nismo izčrpali vseh sanj.

(str. 106-107)

Cobiss povezava


Predmetne oznake: Afriški izseljenci, italija, somalija, Afriška ljudska kultura, Migracije, Integracija


Prispeval/-a: Renata Vidic, Valvasorjeva knjižnica Krško
Objavljeno: 9.1.2019 9:58:39
Zadnja sprememba: 9.1.2019 9:58:39
Število ogledov: 263