Dobre knjige
2941 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Podobe iz sanj E-knjiga
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
4,5
Št. ocen:2









Ivan Cankar

Podobe iz sanj

Ljubljana, Karantanija, 2018

Št. strani: 249 str.


Zbirka: Knjižna zbirka Beletrina
Žanr: kratka zgodba

Narodnost: slovenska književnost

Nočne more

Podobe iz sanj so zadnje delo izpod peresa Ivana Cankarja. Iz mračnega razpoloženja, ki vlada v zbirki zgodb, odseva predvsem vojna, pa tudi obračunavanje z lastnimi travmami, z obdobjem Cankarjevega življenja, ko je čutil težave telesne in duševne narave, ne vedoč, kako blizu je tudi dejansko njegova smrt. Črtice so namreč izšle leta 1917, leto kasneje pa je bil pisatelj mrtev. Simbolika v njih je torej toliko močnejša. Vojne Ivan Cankar ni doživel na bojišču, ni pa šla mimo njega, ne da bi se ga neposredno dotaknila. Črtice so zelo kratke, a to velja le za število strani. Zaradi zgoščenega sloga je na kratkem prostoru povedanega zelo veliko, pravzaprav toliko, da se zdi, da se več sploh ne bi dalo izreči. V eni od črtic je stavek, da je »človek po svoji naturi k hudemu nagnjen«. S tem slabim v človeku pisatelj obračuna že v prvi črtici Ogledalo, ki prikazuje nekakšno poslednjo sodbo. Takrat z ljudi odpadejo vsa prekrivanja in laži, s katerimi so morda preslepili svojo okolico, in se zgroženi vidijo v svoji resnični, nič kaj zavidljivi podobi. Za pogumom se skriva strah, za gosposkostjo neusmiljenje in pohlep, za lepoto in mladostjo pa pohota in greh. Črtica Otroci in starši ima idiličen začetek, ko se otroci poigravajo z domišljijo in si pripovedujejo zgodbe v topli in prijetni sobi. Ta del nas seveda ne zavede. Da življenje ni pravljica in da so konci večkrat grdi kot lepi, otroci spoznajo, ko prispe vest o smrti očeta, ki je padel na fronti. »Nekaj neznanega, novega, tujega, čisto nerazumljivega je stopilo prednje, je stalo tam visoko in široko, pa ni imelo ne obraza ne oči ne ust. Nikamor ni sodilo; ne v to glasno življenje pred cerkvijo in na cesti, ne v ta topli mrak na peči, tudi ne v pravljice.« Kot je kritičen do človeštva na splošno, ima pisatelj usmiljenje za posameznike, sploh za otroke ali pa ljudi z družbenega obrobja. V črtici Strah imamo tri klasične odrinjene tipe: bebca, šepavca in grbavca. »Tako se mi zdi, kot da mi trije ne bi smeli sedeti za mizo. V veži in na tleh je po pravici naša miza,« pravijo sami o sebi, seveda naučeni od družbe, ki gleda zviška nanje. V zgodbi Cankar postavi nasproti dve pesmi: »kaj nam pa morejo, morejo, morejo …« in pa »oj, ta soldaški boben«. Življenje vseh treh je zaradi njihovih telesnih in duševnih hib težko, a prav zaradi njih so varni pred vojsko, kamor odhajajo zdravi ljudje. V črtici je govora tudi o strahu. Prav strah je razlog, da je eden od njih izgubil razum, ko ga je kot otroka prestrašil nespametni sosed Šimen. Morda se je s tem poimenovanjem Cankar maščeval svojemu stricu Šimnu, pri katerem je stanoval na začetku svojega šolanja v Ljubljani, in kateri je z malim Ivanom zelo grdo ravnal. Posebnež je tudi bebec Martin iz istoimenske zgodbe. Tudi ta se je izognil vojski, a za ceno svojega dostojanstva. Cankar ga razume in mu za popotnika določi Jezusa, torej ga kljub njegovi sramoti smatra za vrednejšega od drugih. V maniri naslova Podobe iz sanj je Cankar v več zgodbah prav sanje vzel za izhodišče tistega, kar je želel povedati. Predvsem je to obsodba vojne. V Gospodu stotniku zapiše, da so se sanje spremenile. Včasih so to bile bežne podobe brez smisla, ki se zjutraj izgubijo v nič. Sedaj pa so sanje podoba resničnosti in prebujanje iz nočnih mor ne prinese olajšanja. In kakšna je podoba stotnika? Ob branju črtice hitro zaslutimo, da gre za smrt, še preden pogleda proti nam in vidimo obraz brez kože in mesa, z globokima jamama namesto oči in ostrimi zobmi, kot se zna Cankar ekspresivno izražati. Obsodba vojne je zelo izrazita tudi v Kostanju posebne sorte. Učinkovitost je zagotovljena z uporabo kontrasta. Večina zgodbe prikazuje kostanj s skorajda čudežnimi lastnosti, po moči rasti, cvetenja in nudenja utehe v svoji senci prekaša vse druge svoje sorte. A ko enooki Marjeti zlati hrošč v sanjah pove, da je pod drevesom zakopan zaklad, ta nato odkrije množično grobišče. Seveda je takšnih grobišč veliko, zato pisatelj zaključi s stavkom: »O, prijatelji, ljubi, moji, to nam bodo še cveteli kostanji!«. Narava mu služi kot izhodišče tudi v črtici Maj. Naletimo na cvetoči majski vrt, dišeči gozd. Pisatelj utrga cvetico in ji očita, kako nič ne ve, da je hudo na svetu, da je vojna. Pravi: »Veseliš se luči, kakor da je še zmerom tista gorka luč! Piješ življenje in ga ljubiš, kakor da je še zmerom tisto mlado življenje! Ti nedolžni, nespametni cvet!« A ta cvet kmalu umre, saj ga je človek utrgal. Torej, kjer človek hodi, seje smrt. Podira drevesa, moti ga čmrlj, moti ga mravlja. Sinica se boji kragulja, a bolj se boji človeka, kajti kragulj je lačen, človek pa hudoben. Živali prikaže kot boljše od ljudi. Takole zaključi: »Vsem sije to majsko sonce, čmrlju in mravljincu, sinicam in ščinkavcem, praproti in šmarnicam, hrastom, smrekam in borovcem, vsem božjim stvarem, le človeku ne, človeku, ki ima dušo, razum in voljo, le srca ne.« Cankar je očitno sposoben pogledati izven vrste homo sapiens. Na živali je osredotočen tudi v črtici Leda. Prikazan je vojaški tabor, v katerem se vojaki urijo za boj, Leda pa je poveljnikova psička. Kar nekaj vrstic si vzame za naklonjeni opis njene zunanjosti. Žival najprej bega med vojaki, se zaletava v njih in laja, kot bi jim želela dopovedati, da naj prenehajo s svojim početjem, prenehajo z vojno. Ko ji to ne uspe, se manično razpoloženje zamenja z apatičnim, z depresijo in obupom. Takole pravi Cankar: »Pa nisem mogel odvrniti ne pogleda ne misli od teh svetlih, rjavih oči, ki so mirno izprašujoče strmele naravnost name; šape so slonele na mojih prsih, rosni gobec je bil tik pred mojimi usti. V očeh, teh mirno vprašujočih, je bilo neusmiljeno zaničevanje, je bila tista premoč duha, pameti in dobrote, ki z enim samim pogledom razgali ošabno ničevost ter jo zaluča v zasluženo sramoto.« O živalih kot žrtvah vojne pripoveduje tudi sraka iz črtice Sraka in lastovice. Teritorialno izhodišče je soška fronta, sraka, tudi sama vojni invalid, pa govori o množičnem pokolu vrabcev, ki jih je zadela granata, ter o lastovicah, ki so izgubile svoje domove, potem ko so tudi ljudje izgubili svoje. V dveh črticah imamo opraviti s pomembnima slovenskima ljudskima junakoma, Petrom Klepcem in Kraljem Matjažem. Kralj Matjaž je nekakšen odrešenik, tisti, ki bo ljudstvu prinesel boljše čase, ko oziroma če se bosta on in njegova vojska zbudila iz svojega večstoletnega sna. A ko se Cankar bolj podrobno ozre na vojsko, vidi, da je sestavljena iz ranjenih in ponižanih ljudi. Pravzaprav revolucionarna ideja, da se bodo potlačeni dvignili za svoje pravice in to na vseh koncih sveta. Na koncu postavi le skeptično vprašanje: »Kdaj bo in kje?«. Peter Klepec najprej obnovi znano zgodbo o šibkem dečku, ki ga vsi zasmehujejo in pretepajo. Ko dobi od boga zaprošeno fizično moč in se ubrani svojih mučiteljev, je zgodbe konec. Ljudske zgodbe, Cankar pa se vpraša, kaj sledi naprej, ali bo Peter Klepec znal živeti s svojo novo močjo, jo bo znal uporabiti sebi v prid ali jo bo le dal na razpolago drugim, ker je to pač v njegovi naravi. Bralcu se vsiljuje misel, da je Peter Klepec metafora za slovenstvo. Morda se pisatelj sprašuje, ali bodo Slovenci znali zaživeti po svoje, na svoje, izven ječe narodov, kar je bil eden od izrazov za Avstro–Ogrsko. Z večjo ali manjšo močjo se v več črticah nahaja motiv matere: Edina beseda, Četrta postaja, Vrzdenec, pa tudi Konec. Ko v četrti postaji križevega pota pisatelj opazuje srečanje trpinčenega Jezusa z njegovo materjo, Marijino trpljenje ob izgubi svojega otroka razširi na trpljenje vseh mater, ki v vojnah izgubljajo svoje otroke. Skozi več črtic se razteza tudi religiozni motiv, prepleten z drugo motiviko, predvsem vojno ali pa osebnimi travmami. V spominu ostane Velika maša, ko ni moških v cerkvi, razen starcev in invalidov. Je pa obilo vdov in osirotelih otrok. In na vseh obrazih je bilo zapisano enako: »neugasljiv, neizbrisljiv spomin na neizmerno srčno bolest, na trpljenje in bolečino brez primer, na grozoto, ki ji ni imena, na krivico, ki vpije proti nebu in kliče po sodbi.« V zbirki je 31 črtic z daljšim uvodnim esejem in na tem mestu se seveda ne moremo posvetiti vsem. Za konec bi ponudila še eno bolj navdihujočih zgodb, Zaklenjeno kamrico, ki govori o duhovnem bogastvu človeka ne glede na njegove materialne okoliščine. Sledi odlomek iz te črtice.



Odlomek iz knjige

Vsak človek ima v hiši svojega življenja posebno kamrico … Odpri oči na stežaj, razširi pogled in misel na vse plati, čez vse gore! Vsak narod ima v hiši svojega življenja posebno kamrico, v katero je skrbljivo shranil, kar je bil kdaj pridobil dragocenega, spravil vse, kar je bil kdaj najglobje doživel, z vsem svojim ubogim telesom, z vso svojo čisto dušo, spravil vse, kar je kdaj trepetaje v predsmrtni bridkosti čutil in mislil. V to kamrico stopi ob usodni uri, stopi vanjo, da se povrne očiščen in utrjen, poln vere vase in v dobro svojega bližnjega, poln zaupanja v dan in večnost, poln moči, brez strahu, pripravljen na svatovanje in pripravljen na svojo lastno sedmino …

(str. 114)

Cobiss povezava
Podobe iz sanj - Biblos


Glej tudi

link Center za slovensko književnost


Predmetne oznake: Vojna, Smrt


Prispeval/-a: Jasna Mlakar, Mariborska knjižnica
Objavljeno: 28.12.2018 11:46:16
Zadnja sprememba: 28.12.2018 11:46:16
Število ogledov: 539



Kritike

OBRAZI SMRTI

Podobe iz sanj so verjetno eno najbolj ponatiskovanih Cankarjevih proznih del. Vse od prvega izida leta 1917 (Nova založba) so besedila na novo oživela v vsakem desetletju (razen v 40-ih letih, ter, zanimivo, v prvem desetletju novega tisočletja), bodisi kot del zbranih in izbranih del bodisi samostojno oziroma v spremljavi pesmi in kakšnega drugega kratkega zapisa. Priljubljenost knjige se zdi v veliki meri povezana z zunajliterarnimi danostmi: Podobe iz sanj spremljajo specifične okoliščine nastanka. Knjiga je destilat kompleksnih čustev človeka v vojni vihri leta 1917, ko ni še nič kazalo na konec morije, ter umetnika, ki v kriznih trenutkih reflektira odnos med umetnostjo in življenjem. Obenem zbirko obdaja aura zadnjega predsmrtno izdanega dela, ki ji daje pečat zaključenosti in, zakaj pa ne, mistične vizionarskosti (»slutnje«) – predvsem zaradi težkega, gostega sloga, pregnetenega s simboli, arhetipi ter ljudskimi in religioznimi motivi. Podobe iz sanj doživljajo danes svojevrstno renesanso tudi v luči nedavne obletnice: v Cankarjevem jubilejnem letu 2018 sta izšli kar dve izdaji, opremljeni s spremno besedo Janka Kosa, od tega pričujoča izdaja z ilustracijami Janeza Bernika in dodatnim spremnim zapisom Milčka Komelja.

Naslovno sklicevanje na sanjskost podob obljublja svojevrstno deformacijo realnosti. Predvsem je pomemben odnos, ki ga sanje vzpostavljajo do dejanskega, ne-sanjskega sveta: sanje imajo svoja pravila igre, v sanjah se podobe zunanjega sveta lahko groteskno razpotegnejo, hiperbolizirajo in ukinjajo vzročno-posledično linearnost med sekvencami. V svojih Podobah pa Cankar realnosti nasproti postavlja tudi lastno pisateljevanje. Tema pisanja oziroma umetniškega ustvarjanja v skrajnih življenjskih razmerah se kot tanka rdeča nit vleče skozi celotno zbirko, posebej pa je izpostavljena v uvodnem zapisu in zaključni zgodbi Konec. Uvod je mogoče brati kot avtopoetično refleksijo, v katerem Cankar preizprašuje (tudi lastni) spreminjajoči se odnos do pisanja in zavest, da je treba v novih okoliščinah pisati drugače, poiskati nov jezik; besede, ki so bile prej »mlado cvetje« pridobijo globoke korenine, ki jih je treba izruvati, pokazati svetu – morda zapisati na papir: »Srce se vije in stiska od bolečine, brani se, rajši bi molčalo; ali molčati ne sme.« Če noče ostati skupek »mrtvih besed«, mora nov jezik zrasti iz globin srca kot krik ultimativne iskrenosti, ki v takih časih edina lahko ustrezno zaobjame resničnost. A kako pisati bolečino? Zdi se, da to ostaja eno ključnih vprašanj Podob.

Podobe iz sanj se predstavljajo kot vabilo na potovanje, ki je že na začetku obteženo s slutnjo preobrata. Prehod iz sanj v moro se zgodi takoj in očitno že v prvi zgodbi, Ogledalo, kjer se razkrije pravo bistvo nekaterih za vojni čas prepoznavnih arhetipov. Ogledalo je spomin na Cankarjevo satirično žilico, od katere se s tem zapisom poslovi. Nadaljevanje Podob je tavanje skozi razrvane pokrajine, po katerih se kot sence vlečejo od vojne izmučeni obrazi ter vizije preteklih in prihodnjih strahot. Obenem je knjiga, tako kot je bilo napovedano v uvodu, tudi sprehod skozi pisateljeve ustvarjalne faze. Tako je prva polovica Podob vezana predvsem na sprva groteskne, nato pa vse bolj tragične prizore vojaškega in kmečkega življenja, v katere se vse pogosteje vključujejo biblični motivi, ki na koncu tudi prevladajo. Kot v spremni besedi piše Janko Kos pomenijo Podobe iz sanj prehod v novo, zadnjo fazo Cankarjevega ustvarjanja, ki so jo globoko zaznamovale dokončna selitev na Rožnik leta 1910, aretacija zaradi srbofilstva 1914 in izkušnja prve svetovne vojne, ko ga leta 1915 vpokličejo k dvomesečnemu služenju vojske v Judenburg. Specifičen zgodovinski čas je botroval tudi spremembi statusa svobodnega umetnika, kar naj bi, tako Kos, vplivalo tudi na Cankarjevo doživljanje sveta, ki zdaj ni in ne more več biti samovšečno organizirano okrog ustvarjalnega ega, temveč ga soočenje s trpljenjem drugega pripelje do prevpraševanja smisla umetnosti, zgodovine in (posameznikove, narodove) usode.

Pričujoča izdaja je opremljena z risbami Janeza Bernika (1933-2016), ki »se ne nanašajo na Cankarja ne slogovno ne tematsko«, piše Milček Komelj, vendar so s svojimi grobimi potezami in desaturirano, na le nekaj barv omejeno estetiko (Komelj jo označi za »temni in razboleni ekspresionizem«) v plodnem dialogu s Cankarjevimi kljub vsemu ne-tako-sanjskimi besedili. Komelj je Bernikov umetniški credo podrobno opisal v izčrpni spremni besedi.

Cankar je vse življenje tako ali drugače pisal predvsem o sebi. Pa vendar se zdi, da v razgaljanju avtorjevega intimega sveta Podobe iz sanj še posebej izstopajo. Avtorjev subjektivni pogled na svet je tokrat pospremljen s subtilno kritiko vsakega poskusa ubesedovanja tako skrajnih življenjskih izkušenj kot sta vojna in smrt. Skozi Podobe iz sanj odmeva klic k človečnosti: to pa je sporočilo, ki nikdar ne zastara.

Ana Geršak, 23. julij 2019

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.