Katja Perat
Mazohistka
Ljubljana, Beletrina, 2018
Št. strani: 237
Zbirka:
Knjižna zbirka Beletrina
Žanr:
družbeni roman,
biografski roman
Narodnost: slovenska književnost
Avtorica zelo opaženih, nagrajenih ali vsaj nominiranih pesniških zbirk Najboljši so padli in Davek na dodano vrednost se slovenskim bralcem sedaj predstavlja še s svojim prvim romanom. Če večina pozna markiza De Sada, francoskega pisca in filozofa, po katerem je poimenovan seksualni sadizem, in je nekoliko manjša večina seznanjena z njegovim nasprotnim polom, avstrijskim pisateljem Leopoldom von Sacher-Masochom, inspiracijo za termin mazohizem ter stranskim junakom našega romana, prav gotovo ni še nihče slišal za glavno protagonistko in Masochovo posvojenko Nadeždo. Ta je namreč proizvod domišljije Katje Perat, prav gotovo pa tudi njenega dobrega poznavanja družbenih razmer v Evropi na prelomu iz 19. v 20. stoletje. In psihoanalize. Pisateljica Nadeždo oziroma Nado predstavi kot najdenko, volčjega otroka, novorojenko, domnevno odloženo v košaro sredi ukrajinskega gozda, kjer naj bi jo njen bodoči, v Lvovu rojeni in občasno tudi živeči očim našel. In čeprav je Nada glavna prvoosebna junakinja, je obenem tudi sredstvo, da se bralcu približajo njen posvojitelj, osnovne poteze njegovega značaja in ključne točke njegovega življenja, predvsem pa duh časa, ki ga roman obravnava. In seveda položaja ženske v njem. Ob koncu stoletja je bil Dunaj živahna in napredna prestolnica ogromnega okostenelega cesarstva in pisateljica dobro predstavi njegov vonj ter okus, z znamenitimi osebnostmi, ki so ga zaznamovale, vred. Od obeh Gustavov, slikarja Klimta in skladatelja Mahlerja, do ob skoku v Trst ironično hudomušno prikazanega pesnika Rilkeja in duhovito prikritega, a še vedno prepoznavnega Jamesa Joyca. In pa dunajskega fenomena Sigmunda Freuda. Na njegovem kavču se namreč znajde tudi Nada. Ženske se sicer počasi otresajo steznikov, a drznost, imeti svoje mnenje, kaj šele predrznost do samovolje, jih hitro pripelje do diagnoze histerije in psihiatrične obravnave. In v Nadinem primeru je to milejša in zanimivejša oblika zdravljenja. Kljub opaznemu zaznavanju zunanjega okolja je pripoved močno koncentrirana na Nadin notranji svet, na njeno čustvovanje, na občutja otroka, ki se mu zdi, da nikamor ne spada in nikomur ne pripada ter da se baha s priimkom, ki mu po zakonu krvi ne pritiče, na stisko ženske, ki ji tudi potem, ko se z moškim poveže v enoto, skupnost, ta ne nudi zatočišča, v katerem bi se znebila negotovosti in dvomov. Pa naj bo to mož ali ljubimec. Morda pa drži Nadina misel, da je ljubezen tako samo pobeg, čeprav tisti bolj spektakularne sorte. Četudi se sliši okrutno realistično!
Odlomek iz knjigeOdraščati z Leopoldom je pomenilo odraščati v gibanju. Slediti denarju, intrigam, se premikati gor in dol po Avstriji v iskanju cenejše najemnine, se skrivati po Madžarski in končno zbežati v Nemčijo, da mu ne bi bilo treba odsedeti štirih dni zaporne kazni, ki mu jo je naložil cesar, ker je razžalil nekega grofa. Pomenilo je želeti si, da bi se to vztrajno gibanje nekje končalo, da bi se vrtiljak ustavil, še preden bi nas sila, s katero se je vrtel, izstrelila iz ustaljenega reda živih ljudi. Pomenilo je biti upehan in zadihan, hlastati za sapo in z vsakim krajem, kjer smo za hip postali, previdno navezovati stike, da ne bi preveč bolelo, ko jih bo treba ponovno razdreti. Odraščati z Leopoldom je pomenilo sanjati o domu. In ko so te sanje končno postale resničnost, sem se naučila razumeti, da se sanjam, ki postanejo resničnost, reče razočaranje.
(str. 20)
Glej tudi |
MMC
|
Ključne besede:
ŽENSKE,
DRUŽBENI POLOŽAJ
Prispeval/-a:
Jasna Mlakar,
Mariborska knjižnica
Objavljeno: 21.8.2018 9:18:44
Zadnja sprememba: 6.5.2022 10:40:23
Število ogledov: 3120