Dobre knjige
3010 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Mazohistka
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
4,3
Št. ocen:4









Katja Perat

Mazohistka

Ljubljana, Beletrina, 2018

Št. strani: 237


Zbirka: Knjižna zbirka Beletrina
Žanr: družbeni roman, biografski roman

Narodnost: slovenska književnost

Avtorica zelo opaženih, nagrajenih ali vsaj nominiranih pesniških zbirk Najboljši so padli in Davek na dodano vrednost se slovenskim bralcem sedaj predstavlja še s svojim prvim romanom. Če večina pozna markiza De Sada, francoskega pisca in filozofa, po katerem je poimenovan seksualni sadizem, in je nekoliko manjša večina seznanjena z njegovim nasprotnim polom, avstrijskim pisateljem Leopoldom von Sacher-Masochom, inspiracijo za termin mazohizem ter stranskim junakom našega romana, prav gotovo ni še nihče slišal za glavno protagonistko in Masochovo posvojenko Nadeždo. Ta je namreč proizvod domišljije Katje Perat, prav gotovo pa tudi njenega dobrega poznavanja družbenih razmer v Evropi na prelomu iz 19. v 20. stoletje. In psihoanalize. Pisateljica Nadeždo oziroma Nado predstavi kot najdenko, volčjega otroka, novorojenko, domnevno odloženo v košaro sredi ukrajinskega gozda, kjer naj bi jo njen bodoči, v Lvovu rojeni in občasno tudi živeči očim našel. In čeprav je Nada glavna prvoosebna junakinja, je obenem tudi sredstvo, da se bralcu približajo njen posvojitelj, osnovne poteze njegovega značaja in ključne točke njegovega življenja, predvsem pa duh časa, ki ga roman obravnava. In seveda položaja ženske v njem. Ob koncu stoletja je bil Dunaj živahna in napredna prestolnica ogromnega okostenelega cesarstva in pisateljica dobro predstavi njegov vonj ter okus, z znamenitimi osebnostmi, ki so ga zaznamovale, vred. Od obeh Gustavov, slikarja Klimta in skladatelja Mahlerja, do ob skoku v Trst ironično hudomušno prikazanega pesnika Rilkeja in duhovito prikritega, a še vedno prepoznavnega Jamesa Joyca. In pa dunajskega fenomena Sigmunda Freuda. Na njegovem kavču se namreč znajde tudi Nada. Ženske se sicer počasi otresajo steznikov, a drznost, imeti svoje mnenje, kaj šele predrznost do samovolje, jih hitro pripelje do diagnoze histerije in psihiatrične obravnave. In v Nadinem primeru je to milejša in zanimivejša oblika zdravljenja. Kljub opaznemu zaznavanju zunanjega okolja je pripoved močno koncentrirana na Nadin notranji svet, na njeno čustvovanje, na občutja otroka, ki se mu zdi, da nikamor ne spada in nikomur ne pripada ter da se baha s priimkom, ki mu po zakonu krvi ne pritiče, na stisko ženske, ki ji tudi potem, ko se z moškim poveže v enoto, skupnost, ta ne nudi zatočišča, v katerem bi se znebila negotovosti in dvomov. Pa naj bo to mož ali ljubimec. Morda pa drži Nadina misel, da je ljubezen tako samo pobeg, čeprav tisti bolj spektakularne sorte. Četudi se sliši okrutno realistično!



Odlomek iz knjige

Odraščati z Leopoldom je pomenilo odraščati v gibanju. Slediti denarju, intrigam, se premikati gor in dol po Avstriji v iskanju cenejše najemnine, se skrivati po Madžarski in končno zbežati v Nemčijo, da mu ne bi bilo treba odsedeti štirih dni zaporne kazni, ki mu jo je naložil cesar, ker je razžalil nekega grofa. Pomenilo je želeti si, da bi se to vztrajno gibanje nekje končalo, da bi se vrtiljak ustavil, še preden bi nas sila, s katero se je vrtel, izstrelila iz ustaljenega reda živih ljudi. Pomenilo je biti upehan in zadihan, hlastati za sapo in z vsakim krajem, kjer smo za hip postali, previdno navezovati stike, da ne bi preveč bolelo, ko jih bo treba ponovno razdreti. Odraščati z Leopoldom je pomenilo sanjati o domu. In ko so te sanje končno postale resničnost, sem se naučila razumeti, da se sanjam, ki postanejo resničnost, reče razočaranje.

(str. 20)

Cobiss povezava

Glej tudi

link MMC


Predmetne oznake: Ženske, Družbeni položaj


Prispeval/-a: Jasna Mlakar, Mariborska knjižnica
Objavljeno: 21.8.2018 9:18:44
Zadnja sprememba: 21.8.2018 9:21:31
Število ogledov: 1077



Kritike

Jasna Lasja

Ta presneta (ženska) svoboda


Katja Perat: Mazohistka
Spremna beseda Manca G. Renko. Ljubljana: Beletrina, 2018. (Knjižna zbirka Beletrina)

Naslovni protagonistki romanesknega prvenca sicer pesnice in esejistke Katje Perat, fiktivni posvojenki »izumitelja« mazohizma Leopolda von Sacheja-Masocha, po takratnem razumevanju ne pritiče naslovna titula. Ker je bil po prepričanju teoretika te veščine, kot jo je v znamenitem delu Psychophathia Sexualis opisal Richard Freihen von Krafft-Ebing, mazohizem patološko stanje zgolj pri moških, saj so bile ženske takratnega patriarhalnega časa s svojo podrejeno vlogo moškemu, kar ji narekujejo družbena pravila s konca devetnajstega in z začetka dvajsetega stoletja, mazohizmu podvržene že v osnovi. Kar naj bi pomenilo, da oznake, ki bi označevala njihovo posebnost, ne potrebujejo. Zato je naslov romana paradoksalen.

»Volčji otrok«, kot taisti Leopold javnosti predstavlja rdečelaso Nadeždo in si ob tem omišlja poetične teorije za ozadje njenega najdenja v košari sredi gozda na predvečer božiča leta 1874, mu razen za lastno projekcijo njenih življenjskih možnosti služi za širjenje panslavistične ideje. Znanost vidi v njej možnost prezentacije takrat nastajajoče gensko-okoljske teorije, kasneje, ko Nadežda ob prvem pojavu afonije postane Freudova pacientka, pa slednjemu za aplikacijo svojih v marsičem prevratnih pogledov na človekovo dušo. Slednji so seveda uspešni zgolj po njegovem mnenju, po mnenju pacientke pa precej manj, kar je bila že takrat zgolj obvezna, skorajda modna prtljaga, ki se navleče na terapevta.

Pripoved, postavljeno v čas secesijskega in patriarhalnega Dunaja, v čas Avstroogrskega imperija, ki se še ne želi zavedati svojega zatona, popisuje prvoosebna pripovedovalka Nadežda. Zgodba se prične z njeno izpovedjo natakarju v rodnem Lembergu, ko so usodni življenjski pretresi in s tem glavnina romaneskne zgodbe že za njo, od tam pa se prelevi v linearno tekočo življenjsko zgodbo ženske, ki na vseh koncih izstopa iz družbene omike svojega časa. Ne samo, da ne izpolni pričakovanj svojega pokojnega očeta, s svojimi nespodobnimi manirami razočara tako soproga kot družbo nasploh, ob koncu pa se znajde v dvomljivi družbi umetnikov. Če Rilkeja na devinskem gradu, kamor se ob ponovni afonični epizodi umakne v samoto, doživi kot dolgočasnega zateženca, se ob pijanem Joyceu v tržaški gostilni počuti naravnost odlično in bogvedi, kaj bi se dogajalo v prihodnje, če ne bi njunega srečanja prekinila rahlo tečna Nora, pripoved, ki se je pred tem ustavila v že znani lamberški gostilni z dvomečim gostilničarjem (»Nič mu niste podobni ...«), pa se na tem mestu končala.

Seveda je jasno, da Mazohistka, ki je precej feministično podmazana, osrednje protagonistke ne bo obsodila na propad, potem ko si je skozi vso pripoved prizadevala, da ji, če je že ne potegne iz močvirja, vsaj drži glavo nad njim. Vendar odprti in dramaturško nekoliko prehitro izpeljani zaključek romana - kot da bi avtorici ob koncu zmanjkalo pisateljske volje, da bi Nadeždo enako kompleksno in prepričljivo, kot jo je vodila skozi celotni roman, vpela tudi v njegov konec, kakršenkoli bi ta že bil -, ne obeta dolgoročne zmage. Ali njena odločitev, da namesto želene ločitve sprejme majhno rento, kot ji predlaga mož Maximilian, pomeni svobodo, znotraj katere bo lahko počela, kar bo hotela, med drugim tudi pisala, ali pa še ne ve, da se je ujela v naslednjo iluzijo o svobodi? Si bo, ko se bo polegel prvi val svobodnega (nav)diha, sposobna organizirati življenje na način, v katerem bo ne le preživela, temveč v ženski svobodi povsem nenaklonjeni družbi tudi živela vsaj približno izpolnjujoče življenje? Obdarjena z izkušnjami, med katerimi so za njeno občutenje sebe najprepoznavnejše in nemara najbolj determinirajoče tiste o zavrnjenosti - ki se začno z v neznano ponikajočim očetom in obema odtujenima materama ter se nadaljujejo s čustveno oddaljenim soprogom in preveč razsodnim ljubimcem -, sploh ve, kaj želi?

Na vprašanja, ki jih zastavlja omenjeni strmi konec, roman ne odgovarja, niti ne daje namigov nanje, pač pa se vseskozi osredotoča na vpetost Nadeždine volje v svet, ki je tej volji vse prej kot naklonjen. Avtorica pripoved barvito podloži z duhom časa, v katerega jo umesti. To je čas, ki ženskam podari pojem histerije, v katerega umešča domala vse, kar štrli iz predpisanih okvirjev, čas, ko je prešuštvo dovoljeno zgolj moškim, za ženske pa je ta razrvanost ne le nesprejeta, ampak kaže na podivjanega, ne-zdravega duha, ki ga je potrebno sistematično in medikamentozno krotiti, in čas, ki samostojnosti ženske kot njenega modusa vivendi ne priznava. Verodostojnost pripovedi gradi tudi avtoričino poznavanje biografskih podatkov vpletenih oseb, pri čemer Peratova določena dejstva tudi povozi. Ob tem njena preduvodna misel »če dejstva govorijo drugače, toliko slabše za dejstva«, seveda ni in ne želi biti opravičilo. (Pravo ime Leopoldove prve žene na primer, ki je leta 1906 izdala spomine Meine Lebensbeichte pod psevdonimom Wanda von Dunajev in ki so v francoskem prevodu izšli pod imenom Wanda von Sacher-Masoch, je Aurora von Rümelin. V Mazohistki je prav tako Wanda.)

Razen sugestivne predstavitve duha časa in ključnih posameznikov v njem - oboje osupljivo podrobno detektira osrednja protagonistka, kar pa njeno ne-srečo zgolj poglablja -, iz romana najintenzivneje veje njegova izvirna, inteligentna in duhovita naracija. Zdi se celo, da vseskozi zintelektuarizirana dikcija in protagonistkin natančen, nenavadno »sodoben« pogled na življenje okrog nje ponekod celo duši njen čustveni svet, kljub temu, da mu roman v osnovi namenja ves prostor, ki ga ima na voljo.

Ker se znotraj Nadeždinega čustvovanja najintenzivneje razgrinja njena potreba po pristni ljubezni, je med vsemi odgovori, ki ji jih Freud ponuja, tako zanjo kot za roman gotovo najpomenljivejši tisti, s katerim ji »v imenu znanosti odreče vsakršno možnost, da bi verjela v to, da je v ljubezni karkoli čistega« in ji podeli prepričanje, da je bila tudi njena ljubezen do ljubimca, ki jo je pet let skrivno negovala, »samo skrbno urejeno računovodstvo, ki se je brez njene vednosti odvijalo nekje globoko v njej«. Prav v pomanjkanju pristne ljubezni gre nemara iskati Nadeždine epizode afonije, onemelosti, ki se pojavijo ob večjih čustvenih pretresih in tudi v metaforičnem smislu merijo na njeno nezmožnost, nezmožnost ženske, da udejanji svoj glas. Da ga znova najde, se mora zgoditi nekaj nepredvidljivega, nekaj izven okvirjev predvidenega in dovoljenega, nekaj, kar ji, vsaj iluzorno, povrne (izgubljeni) del nje. S tiho grožnjo, da se zamolk ob naslednji izneverbi sebe lahko ponovi.

Mazohistka se bolj kot privzemanja kakršnihkoli zvrstnih oznak slednjih zgolj dotika. Zgodovinski, psihološki in ljubezenski roman bi bila področja, med katerimi se spretno giblje, a nobenega ne zapopade v celoti. S čimer seveda ni nič narobe. Brez dvoma pa je roman, ki je v adaptaciji in režiji Nejca Gazvode ter mlado Anušo Kodelja v naslovni vlogi konec februarja 2019 v novomeškem Anton Podbevšek Teatru doživel odrsko uprizoritev, s svojo idejno izvirnostjo, zgodovinsko izpričanostjo in inteligentno humornostjo eden izmed vrhuncev lanskoletne romaneskne produkcije pri nas.

Jasna Lasja, 28. oktober 2019

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.