Dobre knjige
3011 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Pohlep
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:1









Miha Mazzini

Pohlep

Novo mesto, Goga, 2018

Št. strani: 162


Žanr: kratka zgodba

Narodnost: slovenska književnost

Odsev družbene realnosti

Pohlep je zbirka kratkih zgodb spod peresa Mihe Mazzinija. Pohlep je bistveno več kot zgolj zbirka spod peresa Mihe Mazzinija. Pohlep je namreč zbirka zgodb, ki nam nastavi ogledalo, v katerem se bo večina bralcev nedvomno prepoznala. Ne nujno vedno in povsod, zagotovo pa vsaj v kakšni od situacij ali razmišljanj, v katerih se znajdejo oziroma tja zaidejo junaki zadnjega Mazzinijevega izjemno natančno zapisanega zgodbarskega cvetobera. Pohlepnost je pač nekaj, čemur nihče od nas popolnoma ne uide, pa čeprav si to morda težko priznamo. Prav zato je Pohlep zbirka zgodb, ki bi jo moral prebrati čisto vsak. Zato, a tudi zaradi tega, ker se nam v njej predstavi avtor v vrhunski pisateljski kondiciji. Pohlep je preprosto odlično branje (kakorkoli si že interpretirate tole poved). Mazzinijev zgodbarski vrhunec!



Odlomek iz knjige

Po telefonu je segla z gibom, ki ni rabil premišljanja. Za trenutek je zastala le, ko se je odločala o položaju glave. Začela jo je upogibati, dokler je konice las niso požgečkale po golem ramenu. Nasmehnila se je, dodatno povzdignila gornjo ustnico in naredila posnetek. Povečala ga je, se podrobno ogledala, dotipkala komentar Sijoče jutro po vznemirljivi noči in se objavila na socialnem omrežju.

(str. 101)

Cobiss povezava


Predmetne oznake: Slovenska proza, Kratka proza


Prispeval/-a: Samo Roš, Osrednja knjižnica Celje
Objavljeno: 19.7.2018 9:39:56
Zadnja sprememba: 19.7.2018 9:39:56
Število ogledov: 929



Kritike

Mazzinijeva zbirka kratke proze ima naslov po tistem, kar je svoje čase veljalo za enega smrtnih, danes se reče naglavnih grehov, vendar se je s spremembo paradigme iz (vsaj zapovedane) solidarnosti in empatije v tekmovalnost in uspešnost, merjeno čisto pragmatično in v denarjih, odnos do pohlepa spremenil. Kar samo kaže, da se je pohlep globoko zažrl v samo družbeno tkivo in postal samoumeven, nepreoblematičen; ne da bi se zavedali, zbiramo točke zvestobe po štacunah, pristajamo na varčevalne sheme in odplačujemo kredite, torej ves čas preračunavamo, kje bi se nam lahko prikazala možnost za več. Več imeti in manj biti, če lahko ponovimo staro frommovsko dilemo, pri čemer je za pohlep značilno, da hočeš več, kot lahko porabiš -in nahajamo se v času, ki takšno porabo zapoveduje. 
Zbirka dvanajstih kratkih zgodb s pomenljivo zlatimi črkami na naslovnici se ukvarja z različnimi vrstami pohlepa. Enkrat je ta bolj materialen, otipljiv, drugič gre za stvari prestiža ali celo kockanje z naključjem, torej za pohlep po čim več uspešnih metih kocke (in sorodnih hazarderskih igrah); vse pa v kar najbolj radikalni obliki. Pohlep dobiva tako v  zbirki različne odtenke in je različno poguben za njegove nosilce, včasih namesto njih nastradajo tisti zraven in še raje tisti spodaj: Mazzini ne skriva, da je njegov dogajalni prostor današnji, torej prepreden s korporativistično miselnostjo, ki zahteva učinkovitost, v njenem imenu pa poslušnost, hierarhijo, predvsem pri izvajalcih tudi občutek negotovosti in nesamozavesti. Šele posameznik, ki ima globoko vžrte potrebe, tudi v socialnem smislu, bo pripravljen storiti vse, da ne izgubil svojega statusa - in delovnega mesta kot garanta vsaj približno dostojnega preživetja. 
Morda sta v tej luči najbolj tipični zgodbi iz zbirke Metamorfoza in  Večna ničla, v prvi se ženski protagonistki zgodi izbris v najhujši možni obliki - na nedružabnih omrežjih spletna skupnost ne reagira na njene poskuse ugajanja in zapeljevanja in po celi vrsti neuspešnih poskusov, ki jo spravijo na rob obupa, je celo senzor za odpiranje vrat (morda) ne prepozna. Ugledamo jo v trenutku groze, ko še ne ve, ali je njena nevidnost dokončna - v tem Mazzini variira fantastično zgodbo o nevidnem možu, samo da je bil on izločen kemijsko, njegova protagonistka pa je že elektronsko. Večna ničla je pravzaprav zgodba o obstoju bitja, ki je nad nami in ve o nas prav vse: uslužbenka se sreča z direktorjem, ki pa je v resnici igralec, ki ima direktorsko vlogo, torej je kot Kristus - odpušča, kar počez. S tem skrbi za delovno vnemo podrejenih, spodbuja njihovo za naprezanje potrebno preganjavičnost, za vse ostalo poskrbijo algoritmi in naključje in sam (u)stroj podjetja deluje po inerciji, brez premisleka, brez strategij, kot nekakšen neustavljiv in večen mobil. 
Tudi zgodba Singularnost je skoraj teološka; če je bil v Večni ničli upravljalec demiurg in stvarjenje stvar binarne računalniške inteligence, razen tvorcem nedoumljivi algoritmi, je zdaj zaplet postavljen v krog računalniških ekspertov, ki poskušajo narediti umetno inteligenco. Vendar jim to uspe ne kot posnetek popolnosti, zavest se lahko vzpostavi - ne da bi se takoj samouničila - le z določenim odstotkom napak, špekulira Mazzini. Zavest, ponavljajo zavedajoči se in cinični programerji, je napaka, njena obstojnost pa odvisna od precejšnje stopnje butavosti. Verjetno so te zgodbe, pa Kocka pada, v kateri je v ospredju nepoboljšljiv hazarder, ki je zakockal vse, razen sinove ljubezni in lastnega življenja, tudi najbolj univerzalne, najbolj žanrsko spogledljive predvsem v smeri fantastike in radikalnih zgodbarskih preobratov. Torej so namenjene globalni bralni publiki in seveda tudi nam, ki živimo v globalizirani (spletni) vasi. 
Drugi del zbirke je bolj domačijski, že prva, Amerika, je postavljena v pretekle čase, ko so ljudje zaradi ekonomskih ali političnih razlogov bežali čez mejo, druga, Darilo, potem optiko obrne in imamo v skednju ob hiši migranta, ki ga hoče deček podariti očetu, da bi zanj delal, če je že oče izgubil službo ravno zaradi takšnih 'kitajcev', ker so k njim prenesli proizvodnjo. Pri prvi imamo opraviti z zamenjavo družbenih vlog, kakor jih določa denar, in tokrat je ta ukraden, gre za zamenjavo življenj ali vsaj bivanjskega stila, v drugi poskuša naivni fante očetu vrniti poklicno dostojanstvo s tem, da mu poskuša priskrbeti nekoga, ki ima še manj. Nekatere zgodbe so humorno obarvane, predvsem tiste proti koncu zbirke, na primer Kratka zgodovina branja v predmestjih ali Sam svoj gospodar, obe do konca, torej do karikature zaostrita preganjavični um knjižnega molja, ki poskuša odkriti tiste, ki dopisujejo v knjige nelogične opombe, in osmeši zavarovalniške prevarante, ki se nastavljajo nesrečam, da iztržijo denar. 
Mazzinijevi protagonisti so vsaj čudaški, če že tudi mejni. Družbeno tkivo tako spoznavamo skozi usode tistih, ki so do konca prignali nadjazovske zahteve po uspehu, pri tem pa spregledali, da je na kanalu nevidnega prišepetovalca iz ozadja  prišlo do šuma, do popačenja. Če so se v tridesetih letih strokovnjaki za individualno in družbeno patologijo še spraševali in čudili, kako da je tako majhen odstotek tistih, ki gredo čez, v norost, se nam danes za njihovo številčnost ni treba bati. Razlika med zapovedanim in dejanskim, karkoli že to pomeni, je tako velika, da je vmesni prostor imenitno gojišče norosti in Mazzinijevi literarni junaki se na njem znajdejo po najboljših močeh.
Ne samo pri izbiri literarnih likov, tudi pri njihovem ubesedovanju je Mazzini odločen. Čeprav je kar nekaj uvodov in opisov, ki naj obarvajo atmosfero, na primer opisi delovnih okolij, splošne družbene klime v v avtoritarnih časih, ko so bili ljudje v krču in si niso upali spraševati, ali pa na hitro očrta hladne in odtujene prostore korporacij, Pohlep bolj kot na naraciji temelji na ironiji. Vidimo, kje so zabredli pripovedovalci, kje so njihova prekoračenja, oni pa večinoma ne. Ali pa si vsaj ne znajo pomagati. Mazziniju se pozna, da se ukvarja tudi s filmskimi scenariji, njegove zgodbe so sestavljene iz fragmentov, ki so izklesani in v službi učinka, poganjajo jih replike; naracijo kot da prepušča kameri - in seveda bralčevi domišljiji. Pohlep je kompaktna, osredotočena zbirka, ki se je osrediščila okoli enega od poganjalcev družbenega razvoja - če že o napredku zadnjih četrt stoletja ne upamo več govoriti. 

Matej Bogataj
Društvo slovenskih literarnih kritikov

Matej Bogataj, 28. oktober 2019

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.