| Žanr | kratka zgodba |
| Narodnost | nemška literatura, švicarska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2017 |
| Založba | Literarno-umetniško društvo Literatura |
| Zbirka |
Stopinje |
| Prevod |
Tina Štrancar |
| Ključne besede | Ljubezenski partnerji, Matere in hčere, Medosebni odnosi, Očetje in hčere, Prijateljstvo, Smrt |
V štirinajstih kratkih zgodbah avtorica usmeri svoj pisateljski žaromet na človeške razdalje. Protagonisti njenih zgodb so osebe, ki naj bi si bile blizu, a so si daleč (odrasla hči, ki kot novinarka intervjuja lastnega nepoznanega očeta, skregani sestri, odtujeni mati in hči, ljubimec z ljubico, ki med aktom razmišlja o mrtvem očetu in partnerju …) ali ljudje, ki so si popolni neznanci, a razvijejo skupne obrede oziroma jih poveže tragična izkušnja (prometna nesreča, samomor). Pogosto zgodbe prikazujejo tudi kontrast med človekovim čutenjem in njegovim delovanjem, razdaljo med dogajanjem v intimi človeka in zunanjem dogajanjem (npr. v zgodbah Andante con moto, Hči Maša). Pogosto je motiv, ki izostri notranjost protagonistov, prisotnost smrti v najrazličnejših oblikah (slovo od umirajoče bolne prijateljice, samomorilec v parku, mrtvorojeni otrok …) ali nerazkrite in neizživete bremeneče travme (npr. otrok, ki ve, da oče vara mamo v naslovni zgodbi). Pripoved je tekoča, dogajanje večkrat razvijajo dialogi, intima literarnih oseb se nam razkriva preko navidezno neprizadetega nizanja zaznav prvoosebnega pripovedovalca. Zgodbe se nam razkrivajo postopoma, pogosto pride do vsebinskega preobrata ali razkritja šele v zaključnih odstavkih. Pomemben gradnik zgodb je spomin, ki literarne osebe določa v njihovih pričakovanjih in delovanju. Spomin je tudi ena od tem zadnje zgodbe, ki je avtoričin dodatek, nadomestek spremne besede. Vsak spomin, ki ni povedan, je izgubljen. Ohranimo ga z zapisom v zgodbe, ki so kljub svoji fiktivnosti tako resnične, da avtorica lahko čuti vonje in atmosfero prostorov – in bralci z njo. Monique Schwitter je svojo bogato mednarodno gledališko kariero prekinila leta 2010 in se popolnoma posvetila pisanju. Njena dela so prevedena v francoščino, danščino, italijanščino, nizozemščino, kitajščino, ruščino, poljščino in angleščino. Prevod zbirke kratkih zgodb Spomin zlatih ribic je prvi književni prevod te izredno zanimive avtorice v slovenščino. Knjiga je obogatena s spremno besedo Tine Štrancar, ki je knjigo tudi prevedla.
Objavljeno: 10.07.2018 09:34:58
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:37:05
Molče sta se odpeljali domov. Melanie je zaman čakala na to, da jo bo mama kaj vprašala. Stevardesa me je včeraj nekje nad Indijskim oceanom presenetila z majceno rojstnodnevno tortico in mi zaželela nepozaben dan. Skrivaj je upala, da ji bo zdaj čestitala tudi mama. Vendar je ta srepo gledala na cesto in molčala. Mogoče se spomniš, včeraj sem dopolnila trideset let. Alice? Me slišiš? Mama se je preplašila. Ja? Zakaj me kličeš Alice? Včasih si ti tako hotela. Navadila sem se na mama. Jaz pa na Alice. (str. 94)
»Včeraj, ko ste odšli, mi je prišlo na misel. Na nekoga me spominjate.«
»Ja, na svojo mamo.«
»Poznam vašo mamo?«
»Ne spomnite se je.«
»Morda pa le.«
»Nekajkrat ste spali z njo, samo to. Pozneje je niste več prepoznali.«
»Kdaj je bilo to?«
»V sedemdesetih.«
»Opa. To je pa dolgo nazaj. Zdaj mi menda ne mislite natvesti, da ste moja hči!«
Natvesti, nakraca poleg punčke. Strmi v besedo. »Mislim, da bom zdaj odšla.« Vstane. »Zadosti bo, dovolj materiala imam. Intervju vam bom poslala v avtorizacijo.« (str. 39)
