Dobre knjige
2529 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Triglavske poti : hvalnica hoji in potepanja na vrh Slovenije Očem prijazna knjiga
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:1









Samo Rugelj

Triglavske poti : hvalnica hoji in potepanja na vrh Slovenije

Ljubljana, UMco, 2018

Št. strani: 284


Zbirka: S terena
Žanr: potopis, spomini

Narodnost: slovenska književnost

Ko se hoja izpred hišnega praga na vrh Slovenije prelevi v hojo skozi življenje.

Triglav z Aljaževim stolpom predstavlja za Slovence nekakšen mit, simbol slovenstva. Vsak pravi Slovenec mora vsaj enkrat tja gor na višino 2864 m. Samo Rugelj naj bi bil po pripovedovanjih staršev prvič tam gori že v maminem trebuhu. Drugič pa kot trinajstletni Samo z očetom, legendarnim psihoterapevtom Janezom Rugljem, ki je svojim pacientom na recept predpisoval hojo po slovenski planinski transverzali. Samovih Triglavov je bilo potem še več. Tokratni pa je unikaten. Ob pol petih zjutraj sta se sredi Ljubljane dobila z Mojco, prijateljico iz mladosti, in jo mahnila na Triglav. Peš, da ne bo pomote. Prvi dan do Bohinja, drugi dan pa na vrh. Hoja izpred hišnega praga na vrh Slovenije se je prelevila v hojo skozi življenje. Avtorju misli begajo nazaj v otroška in mladostna leta, rdeča nit pa ostaja hoja. To prvobitno gibanje, ki je najbolj lastno človeku. Avtor pravi, da po tem dolgem pohodu ni postal nov človek, vsekakor pa je postal drugačen človek kot prej.



Odlomek iz knjige

"Potem pa obstaja še skupina hodcev. Še vedno so med nami. Včasih opazimo kakega, ko se mimo njega, seveda veliko hitreje, peljemo z avtomobilom, in samo bežno vidimo, kako nas zlahka prehiti, ko se sprehajamo po parku, ali pa švigne za nami, ko gledamo v izložbo in za nekaj trenutkov opazimo odblesk postave v izložbenem oknu. To so ljudje v pogonu. V njih še bijejo zvonovi prvinskih ljudi, hoje je njihova prijateljica vse življenje ali pa vsaj večino življenja, vse to pa počnejo sproščeno, skoraj brez napora ali ihte. S hitrostjo sedem ali celo osem kilometrov na uro se taki ljudje, rojeni hodci, še danes, kot kakšni brzeči utrinki iz preteklosti, spretno prebijajo skozi urbano džunglo. Tega ne počnejo v načičkanem slogu hitro hodečih športnih dolgoprogašev, ki ob svoji hoji razmetavajo kolke na obe strani s tako intenzivnostjo, da se vsakič znova bojiš, da se jim bodo izpahnili. Ne, v njihovih gibih vidiš premočrtno odločenost, da razdaljo premagajo v čim krajšem času z optimalno porabo energije. V njihovih gibih zaznavaš starodavno gibkost, ki so jo položili na sodobno spretnost, vidiš, da hitijo, a veš, čutiš, da se pri tem ne bodo utrudili. V takem tempu bi lahko hodili ure in ure, morda celo ves dan in še več.
Sklenil sem, da se jim bom pridružil.
(str. 64-65)



Cobiss povezava

Glej tudi

link Bukla
link Zarja
link OnaPlus
link Govori.se


Predmetne oznake: Hoja, Planinstvo, Pohodništvo, Spomini, Prijateljstvo, Samospoznavanje


Prispeval/-a: Viktorija Kante, Lavričeva knjižnica Ajdovščina
Zadnja sprememba: 13.6.2018 14:40:21
Število ogledov: 58