Dobre knjige
2876 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Ne božaj mačke proti dlaki
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
0
Št. ocen:0









Judit Szabó

Ne božaj mačke proti dlaki

Ljubljana, Mladinska knjiga, 1980

Št. strani: 256


Prevod: Vladka Žener


Zbirka: Odisej
Žanr: družbeni roman (mladinski)

Narodnost: madžarska književnost

Mnogi mislijo, da sem zares tvoj otrok.

Štirinajstletna Jutka ima po padcu s konja na svojem prvem jahanju eno počeno vretence in deset neskončno dolgih bolnišničnih noči, v katerih razmišlja o svojem mladem življenju. Mučijo jo podobni problemi, kot vse najstnike: odnosi s povsem drugačno sestro dvojčico Agi, s prijateljicami, s sošolci in sošolkami, s profesorji in profesoricami, s svojim spreminjajočim se telesom, s fanti. Najbolj pa Jutkino srce zaposluje odnos do mame. Do obeh mam. Jutka ima namreč dve mami. Njena biološka mama je zapustila očeta, ko sta bili dvojčici stari štiri leta, in se z mlajšo sestrico Zsoko in novim partnerjem odselila v Avstralijo. Mama, s katero je Jutka odraščala, je očetova nova žena. Zakaj jih je prava mama zapustila? Ima Jutko lepa in občudovana nebiološka mama v resnici rada? Koliko? Bolj ali manj kot Agi? Bolj ali manj kot očeta? In Jutka? Kaj čuti do mame? V iskanju odgovorov na ta vprašanja spremljamo Jutko v prvoosebni pripovedi, kjer kraj in čas (Madžarska, 2. polovica 20. st.) sploh nista pomembna – avtorica je ustvarila privlačno pripoved ne samo o odraščanju nekega dekleta, pač pa tudi pripoved o iskanju identitete najstnice v sestavljeni družini. Roman, ki skozi živo in iskreno Jutkino doživljanje odpira številna razmišljanja o tem, kaj pomeni biti mati in kaj pomeni biti hči – tudi v nekoliko drugačnih, a zato nič manj ljubečih družinah.



Odlomek iz knjige

Samo enkrat bi rada srečala svojo mamo. Vprašala bi jo: »Mati! Zakaj si naju zapustila?« Ampak seveda ne bi vprašala tako, slišati je tako bedasto. Raje bi vprašala takole: »Zakaj si pustila, da so ti naju naredili, če naju nisi potrebovala?« Pa tudi to ne zveni najbolje. Nekoč, pred dolgim časom, sta mi z očkom pokazala čisto mlade pse kodre. Rekla si mi: »Pazi, kadar jih pobožaš. Njihova mama se boji zanje.« »To je razlika med pasjo materjo in človeško materjo.« To sem rekla jaz. Z očkom sta se spogledala. In potem sta pogledala mene. Mislila sta, da bom zajokala. Pa nisem jokala. Že dolgo ne jokam več zaradi tega. Samo nenavadno je bilo, da naju je lahko najina mati tako preprosto zapustila. Pri tem pa si rekla, da sva bili kar lepa otroka. Lepo svetlolasa in skodrana. Takrat sva si bili v najinih številnih enakih cunjicah še precej podobni. In dvojčki so, mislim, veliko bolj zabavni od enojčkov. Sploh ne bi ničesar vedela o najini mami, če nama ne bi ti pripovedovala. Saj bi nama jo lahko zatajila, tako majhni sva bili, ko naju je pustila na cedilu. Štiri leta sva bili stari. Premajhni, da bi se česa spominjali. Celo jaz se ne spominjam ničesar drugega, kakor da smo živeli na nekakšnem griču. In da smo imeli dolge rumene stopnice. Na koncu teh stopnic je nekdo stal. In naju klical: »Zsoka! Jutka! Aaaaa!« Takrat je bila namreč Zsoka še pri nas. Ničesar drugega se ne morem spomniti! Ničesar drugega. Kakšna je videti najina mati, vem samo zato, ker si nama dala sliko. Pa te ni nihče silil! Ampak ti se pač ne lažeš.

(str. 25–26)

Cobiss povezava


Predmetne oznake: Dekleta, Odraščanje, Družina, Matere in hčere, Dvojčki (ljudje), Ljubezen


Prispeval/-a: Magda Vremec Ragusi, Goriška knjižnica Franceta Bevka
Objavljeno: 6.6.2018 9:05:22
Zadnja sprememba: 11.6.2018 9:00:32
Število ogledov: 491