Dobre knjige
2871 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Medsočje
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
4,8
Št. ocen:4









Mirt Komel

Medsočje

Novo mesto, Goga, 2018

Št. strani: 350


Zbirka: Literarna zbirka Goga
Žanr: kriminalni roman

Narodnost: slovenska književnost

Opravka imamo s povsem ubrisanim zločincem, ki je obenem tudi izjemno prebrisan.

Novinar Erik Tlomm se umakne na zdravilni dopust v naravo, v prazno hišo ženinih starih staršev, v Medsočje, čudovit fiktiven kraj ob Soči, kjer se kmalu po novinarjevem prihodu zgodi zločin: v nevihtni noči nekdo umori mlado županovo hčer Magdaleno in njeno truplo obesi na lipo na glavnem trgu, ki jo prav tisto noč razkolje strela. Novinarjev samoterapevtski umik se spremeni v raziskovanje umora in iskanje morilca v globinah Medsočja - kraja, kjer v lepotah narave sobivajo lovci in ribiči, rdeči in pobožni, umetnost in igralništvo, pletenje in kvačkanje, pa tudi mesene orgije in duhovno izročilo starovercev. Avtor je ustvaril posebno, privlačno, igrivo in tudi malce srhljivo detektivko. Posebno - zato, ker se v romanu prepletajo številni žanri in ne tipično literarna besedila: kriminalni roman (v katerem pisatelj navadno žanrsko stabilne vloge detektiva, njegovega pomočnika in osumljencev z razvojem zgodbe zelo izvirno postavlja pod vprašaj), dnevnik, ljubezenski roman z erotičnimi prizori, informativni novinarski članki, humorni grafitni napisi, podrobno zapisovanje sanj, avtorjeve pripombe v zapiskih na robu ... Pripoved je privlačna in napeta, kot se za kriminalko spodobi, tako da je branje kar težko prekiniti. Izstopajoča je avtoironična in samoopazovalna pripovedna distanca, roman je ob vsem že navedenem tudi pripoved o pisanju. Izstopajoča odlika romana je nedvomno presenetljivo igriv jezik. Avtor parafrazira utečena rekla (npr. biti na dosegu roke postane biti na dosegu noge), jezik mestoma namerno arhaizira (npr. pustivši), prisluškuje onomatopejskim učinkom besed (»kašlja se mi že od vseh teh š-jev in h-jev«; les se ob hlajenju oglaša »Škrip!«, ob segrevanju »Cvik!«), bogata metaforika ima svoj izvor večinoma v svetu grške mitologije. Mitologija, namreč izvirna slovenska, staroverska, z maskami, brtini in tročani ter krajevnimi posebneži, ki varujejo starodavno izročilo, dajejo romanu prav posebno (etnološko, a obenem tudi psiho triler) noto, zaradi katere se bralcu na trenutke zazdi, da stopa po ozemlju nove sodobne soške bajke, kjer glavnega junaka ne preganjajo več Erinije ali Furije, pač pa njihove staroverske sestre. Roman, ki ga bodo z veseljem prebrali ljubitelji kriminalk, a ki je hkrati gotovo zanimiv tudi za bralce ljubezenskih romanov in nedvomno za ljubitelje slaščic. Tudi literarnih.



Odlomek iz knjige

Slišim korake za pultom, nekdo je prišel, zato še vedno sklonjen dvignem pogled, da bi naročil kar vse, kar se mi ponuja. Nekje na pol vzravnan obstanem kakor prikovan pred podobo dekleta, ki se pojavi pred menoj za vitrino: skoraj bi vzkliknil od začudenja nad njeno lepoto, namesto tega pa sem se zgolj zagledal v njene dolge zlato rumene lase, v nasmeh, slajši od najslajše pite, v oči, globlje kot najgloblji tolmun. Vprašaš me, kaj želim – in kaj ti jaz odgovorim? »Želim si te!« - »Kaj?« - »Želim si thé, čaj.« Iščoč izhod iz zadrege nato nerazločno zamomljam, da si želim še »čokosadne pitortice«, nakar se mi nasmehneš rekoč: »Naša nova specialiteta! Kako ste vedeli?« Kljub temu da smo že skoraj v oktobru, se usedem na teraso, na katero sveti zgodnjejesensko sonce, ki s svojim žarečim krogom odgovarja na vrtenje zlatega poročnega prstana, prstnega odmeva vrtoglavega vrtenja mojih najbolj lastnih misli. Kmalu pride za menoj in mi dejansko postreže s »čokosadno pitortico« (mislil sem, da se je pohecala, ko sem se zarekel), pri čemer me nekoliko radovedno pogleda in vpraša v tisti čudni slovnični obliki, ko se vprašanje zastavlja v obliki trditve: »Vi pa niste od tukaj?« - »Nisem. Iz Gorice. Toda zdaj živim tukaj. Pravzaprav smo skoraj sosedje.« - »Vi ste torej tisti ...« Hotela je reči »novinar«, a ji nisem pustil, saj sem jo prekinil in dejal: »Na dopustu.« - »Škoda, hotela sem vas prositi, če bi mi lahko pomagali!« - Skoraj zagotovo je mislila na kakšen reklamni članek za časopis: »Raje ne. Lahko pa bi pisal o tebi.« Nekoliko je zardela, nato pa je, da bi se izvila iz zadrege, zapela: »Najlepša slovenska beseda je tolmun! Obljubite, da jo boste uporabili, če boste pisali o meni!« Ne da bi ji povedal, da sem jo že, sem nadaljeval: »Kako ti je ime?« - »Magdalena.« Mag-da-le-na. Štirje zlogi, ki bi lahko bili, če bi jih razumeli v skladu s skladnjo: čarovnik, pritrdilnik, prislov, predložnik.

(str. 66-67)

Cobiss povezava

Glej tudi

link Več o avtorju


Predmetne oznake: Umori, Staroverci, Ljubezen


Prispeval/-a: Magda Vremec Ragusi, Goriška knjižnica Franceta Bevka
Objavljeno: 1.6.2018 7:51:38
Zadnja sprememba: 4.6.2018 7:51:09
Število ogledov: 1379