Mirt Komel je poleg pisatelja Tadeja Goloba še eden izmed avtorjev založbe Goga, ki v zadnjem času stavijo na žanr. Dnevniško zapisana detektivka z naslovom »Medsočje« je Komelov drugi roman, izdan po romanesknem prvencu pri isti založbi, »Pianistov dotik« (2015). Pisateljeva odločitev za referencialnost in metafikcijsko preigravanje zgodbe v primeru detektivskega romana »Medsočje« skoraj ne moreta biti presenečenje; Mirt Komel je diplomirani sociolog, doktor filozofije, dramatik in esejist ter med drugim avtor znanstvene monografije »Twin Peaks in postmodernizem« (2012). Oboževalci televizijske serije Davida Lyncha o ameriškem in od Boga pozabljenem mestecu na meji s Kanado bodo nedvomno v hipu znali povezati pravkar navržen podatek z zgodbo, ki jih čaka v malem hribovskem Medsočju – nenavaden, malo zmešan in ravno zato bolj pronicljiv novinar Erik Tlomm začne preiskovati grozljivo smrt lepe Magdalene. Zgodbi sledimo skozi dnevniške zapise novinarja, ki ob pomoči posebne detektivke Dante, D. poskuša razrešiti vse realitete umora pa tudi obskurnosti in paranormalnosti, ki stvar zapletajo in odmikajo od končnega odgovora.

Komel v relativno dolgem detektivskem romanu spretno plete in prikriva dejstva, ki bi prehitro pokazala na storilca. A zatikati se začne pri doziranju referenc na popularno kulturo. Smrt mlade, lepe in po ugledu priljubljene Magde Možina je za medsoško skupnost vsaj toliko šokantna in nenavadna kot je šokantna smrt njene televizijske predhodnice Laure Palmer ter zato zahteva posebno obravnavo. Neokusno razstavljeno Magdino truplo na mestni lipi sredi trga, v katero je prejšnjo noč treščila strela, vrže v zrak celo mesto in njegov na videz idiličen ter z naravo obdan mir. Iz pod skal in lesenih mask se začnejo plaziti čudaške šege in navade krajanov, ponovno oživijo zgodbe starovercev o zlobnih gozdnih duhovih, vsi prebivalci Medsočja postajajo sumljivi, Erik Tlomm pa izgublja tla pod nogami v vse večji množici indicev, ki ga vodijo v gotov in ponoven živčni zlom. Pri tem raziskovanju sodeluje, kolikor ji to uspe, že omenjena bolj racionalno naravnava detektivka Dante, D., za katero Tlomm predvideva, da ji je ime Dijana, Dana ali Danaja. Izpostavljanje detektivkinega imena ima lahko za poznavalce ameriške popularne kulture s konca prejšnjega stoletja seveda kar nekaj pomena, saj prikliče v spomin imena ženskih likov, ki jih poznajo že od prej.

Diane je tista, kateri FBI agent Dale Cooper iz »Twin Peaksa« na magnetofon dnevno snema poročila o poteku preiskave in Dana Scully je zdravorazumska polovica FBI agenta Foxa Mulderja iz serije »The X- Files«, za katero velja, da je svoj navdih črpala ravno iz tv-serije Davida Lyncha. Čeprav se zdi na tem mestu kritike takšno izpostavljanje vsebinskih malenkosti odveč, so za pripoved Mirta Komela prav te malenkosti tiste, ki kažejo, da je pisatelj za roman skočil precej globoko v referenčni okvir svojih sicer kulturoloških raziskav. S tem načeloma ne bi smelo biti nič narobe, saj je izvirnost nekaj, kar pri avtorjih fikcije na splošno cirkulira od vpliva do vpliva, pa vendar v primeru romana »Medsočje« ta izvirnost nekoliko premočno zagrize v izredno kultne podobe omenjenih tv-serij, zato se bo bralec, ki jih pozna, težko znebil občutka, da mora poloviti vse reference in ne, skupaj s pripovedovalcem, morilca. Pisatelj bo za poznavalce »Twin Peaksa« vsekakor preveč očitno namigoval na privlačno rdeče-črno-belo simboliko in pri tem tudi razlagal svoje metafikcijske postopke, ki zgodbe žal ne delajo bolj šarmantne ali zanimive, prej preveč podobne fikcionaliziranemu referatu iz postmodernizma.

Priznati je sicer treba, da so soška dolina in odročni kraji v njej primeren poligon za zapis detektivske zgodbe s fantastičnimi prvinami. Priznati je tudi treba, da se je pisatelj potrudil, da bi bil igriv z besedami in bi avtorsko označil svoj slog, ki pa doseže nasproten učinek od želenega. Vse prevečkrat se izkaže, da Komel kot pisatelj bolj samozavestno »razlaga« kot »pokaže«, da bi dokazal svoje poznavanje tematike, a pri tem izgubi naboj pri gradnji detektivske zgodbe. Napetost zgodbe se vseeno nekoliko vzpostavi nazaj bolj proti koncu romana, ko Erik Tlomm izve, da pravzaprav niti sam ni to, kar misli, da je. Preobrat, ki ga zaradi žanra romana vsekakor ni lepo preveč na dolgo analizirati v kritiki, pripelje bralca do konca delne razjasnitve primera, ki morda cilja tudi na nadaljevanje in ponovno odpiranje zagonetke okoli nenavadnega umora najstnice.

Vsemu navkljub velja poudariti, da bo lani izdani roman verjetno pritegnil tiste bralce, ki si želijo sveže natisnjene detektivske zgodbe, v kateri ne manjka nepričakovanih srečanj z nadnaravnimi bitji, pokvarjenih lokalnih veljakov, ljubezni in neklasičnega seksa ter srhljive romantike soške doline. Predpogoj za užitek v branju je morda le nepoznavanje dela Davida Lyncha ali pa nasprotno, vsaj tako temeljito in izrazito »fanovsko« kot Komelovo – zagotovo pa ne nekje vmes, v želji po nečem čisto novem. Žal romanu manjka tisto, kar bi »Medsočju« dalo ravno prav lynchevske bizarnosti in nekaj več avtohtone slovenske srhljivosti, ki bi s prstom resnično pokazala na vse nas.

Maša Pfeifer, 7. oktober 2019