Dobre knjige
3014 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Medsočje
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
4,8
Št. ocen:4









Mirt Komel

Medsočje

Novo mesto, Goga, 2018

Št. strani: 350


Zbirka: Literarna zbirka Goga
Žanr: kriminalni roman

Narodnost: slovenska književnost

Opravka imamo s povsem ubrisanim zločincem, ki je obenem tudi izjemno prebrisan.

Novinar Erik Tlomm se umakne na zdravilni dopust v naravo, v prazno hišo ženinih starih staršev, v Medsočje, čudovit fiktiven kraj ob Soči, kjer se kmalu po novinarjevem prihodu zgodi zločin: v nevihtni noči nekdo umori mlado županovo hčer Magdaleno in njeno truplo obesi na lipo na glavnem trgu, ki jo prav tisto noč razkolje strela. Novinarjev samoterapevtski umik se spremeni v raziskovanje umora in iskanje morilca v globinah Medsočja - kraja, kjer v lepotah narave sobivajo lovci in ribiči, rdeči in pobožni, umetnost in igralništvo, pletenje in kvačkanje, pa tudi mesene orgije in duhovno izročilo starovercev. Avtor je ustvaril posebno, privlačno, igrivo in tudi malce srhljivo detektivko. Posebno - zato, ker se v romanu prepletajo številni žanri in ne tipično literarna besedila: kriminalni roman (v katerem pisatelj navadno žanrsko stabilne vloge detektiva, njegovega pomočnika in osumljencev z razvojem zgodbe zelo izvirno postavlja pod vprašaj), dnevnik, ljubezenski roman z erotičnimi prizori, informativni novinarski članki, humorni grafitni napisi, podrobno zapisovanje sanj, avtorjeve pripombe v zapiskih na robu ... Pripoved je privlačna in napeta, kot se za kriminalko spodobi, tako da je branje kar težko prekiniti. Izstopajoča je avtoironična in samoopazovalna pripovedna distanca, roman je ob vsem že navedenem tudi pripoved o pisanju. Izstopajoča odlika romana je nedvomno presenetljivo igriv jezik. Avtor parafrazira utečena rekla (npr. biti na dosegu roke postane biti na dosegu noge), jezik mestoma namerno arhaizira (npr. pustivši), prisluškuje onomatopejskim učinkom besed (»kašlja se mi že od vseh teh š-jev in h-jev«; les se ob hlajenju oglaša »Škrip!«, ob segrevanju »Cvik!«), bogata metaforika ima svoj izvor večinoma v svetu grške mitologije. Mitologija, namreč izvirna slovenska, staroverska, z maskami, brtini in tročani ter krajevnimi posebneži, ki varujejo starodavno izročilo, dajejo romanu prav posebno (etnološko, a obenem tudi psiho triler) noto, zaradi katere se bralcu na trenutke zazdi, da stopa po ozemlju nove sodobne soške bajke, kjer glavnega junaka ne preganjajo več Erinije ali Furije, pač pa njihove staroverske sestre. Roman, ki ga bodo z veseljem prebrali ljubitelji kriminalk, a ki je hkrati gotovo zanimiv tudi za bralce ljubezenskih romanov in nedvomno za ljubitelje slaščic. Tudi literarnih.



Odlomek iz knjige

Slišim korake za pultom, nekdo je prišel, zato še vedno sklonjen dvignem pogled, da bi naročil kar vse, kar se mi ponuja. Nekje na pol vzravnan obstanem kakor prikovan pred podobo dekleta, ki se pojavi pred menoj za vitrino: skoraj bi vzkliknil od začudenja nad njeno lepoto, namesto tega pa sem se zgolj zagledal v njene dolge zlato rumene lase, v nasmeh, slajši od najslajše pite, v oči, globlje kot najgloblji tolmun. Vprašaš me, kaj želim – in kaj ti jaz odgovorim? »Želim si te!« - »Kaj?« - »Želim si thé, čaj.« Iščoč izhod iz zadrege nato nerazločno zamomljam, da si želim še »čokosadne pitortice«, nakar se mi nasmehneš rekoč: »Naša nova specialiteta! Kako ste vedeli?« Kljub temu da smo že skoraj v oktobru, se usedem na teraso, na katero sveti zgodnjejesensko sonce, ki s svojim žarečim krogom odgovarja na vrtenje zlatega poročnega prstana, prstnega odmeva vrtoglavega vrtenja mojih najbolj lastnih misli. Kmalu pride za menoj in mi dejansko postreže s »čokosadno pitortico« (mislil sem, da se je pohecala, ko sem se zarekel), pri čemer me nekoliko radovedno pogleda in vpraša v tisti čudni slovnični obliki, ko se vprašanje zastavlja v obliki trditve: »Vi pa niste od tukaj?« - »Nisem. Iz Gorice. Toda zdaj živim tukaj. Pravzaprav smo skoraj sosedje.« - »Vi ste torej tisti ...« Hotela je reči »novinar«, a ji nisem pustil, saj sem jo prekinil in dejal: »Na dopustu.« - »Škoda, hotela sem vas prositi, če bi mi lahko pomagali!« - Skoraj zagotovo je mislila na kakšen reklamni članek za časopis: »Raje ne. Lahko pa bi pisal o tebi.« Nekoliko je zardela, nato pa je, da bi se izvila iz zadrege, zapela: »Najlepša slovenska beseda je tolmun! Obljubite, da jo boste uporabili, če boste pisali o meni!« Ne da bi ji povedal, da sem jo že, sem nadaljeval: »Kako ti je ime?« - »Magdalena.« Mag-da-le-na. Štirje zlogi, ki bi lahko bili, če bi jih razumeli v skladu s skladnjo: čarovnik, pritrdilnik, prislov, predložnik.

(str. 66-67)

Cobiss povezava

Glej tudi

link Več o avtorju


Predmetne oznake: Umori, Staroverci, Ljubezen


Prispeval/-a: Magda Vremec Ragusi, Goriška knjižnica Franceta Bevka
Objavljeno: 1.6.2018 7:51:38
Zadnja sprememba: 4.6.2018 7:51:09
Število ogledov: 1993



Kritike

Mirt Komel je poleg pisatelja Tadeja Goloba še eden izmed avtorjev založbe Goga, ki v zadnjem času stavijo na žanr. Dnevniško zapisana detektivka z naslovom »Medsočje« je Komelov drugi roman, izdan po romanesknem prvencu pri isti založbi, »Pianistov dotik« (2015). Pisateljeva odločitev za referencialnost in metafikcijsko preigravanje zgodbe v primeru detektivskega romana »Medsočje« skoraj ne moreta biti presenečenje; Mirt Komel je diplomirani sociolog, doktor filozofije, dramatik in esejist ter med drugim avtor znanstvene monografije »Twin Peaks in postmodernizem« (2012). Oboževalci televizijske serije Davida Lyncha o ameriškem in od Boga pozabljenem mestecu na meji s Kanado bodo nedvomno v hipu znali povezati pravkar navržen podatek z zgodbo, ki jih čaka v malem hribovskem Medsočju – nenavaden, malo zmešan in ravno zato bolj pronicljiv novinar Erik Tlomm začne preiskovati grozljivo smrt lepe Magdalene. Zgodbi sledimo skozi dnevniške zapise novinarja, ki ob pomoči posebne detektivke Dante, D. poskuša razrešiti vse realitete umora pa tudi obskurnosti in paranormalnosti, ki stvar zapletajo in odmikajo od končnega odgovora.

Komel v relativno dolgem detektivskem romanu spretno plete in prikriva dejstva, ki bi prehitro pokazala na storilca. A zatikati se začne pri doziranju referenc na popularno kulturo. Smrt mlade, lepe in po ugledu priljubljene Magde Možina je za medsoško skupnost vsaj toliko šokantna in nenavadna kot je šokantna smrt njene televizijske predhodnice Laure Palmer ter zato zahteva posebno obravnavo. Neokusno razstavljeno Magdino truplo na mestni lipi sredi trga, v katero je prejšnjo noč treščila strela, vrže v zrak celo mesto in njegov na videz idiličen ter z naravo obdan mir. Iz pod skal in lesenih mask se začnejo plaziti čudaške šege in navade krajanov, ponovno oživijo zgodbe starovercev o zlobnih gozdnih duhovih, vsi prebivalci Medsočja postajajo sumljivi, Erik Tlomm pa izgublja tla pod nogami v vse večji množici indicev, ki ga vodijo v gotov in ponoven živčni zlom. Pri tem raziskovanju sodeluje, kolikor ji to uspe, že omenjena bolj racionalno naravnava detektivka Dante, D., za katero Tlomm predvideva, da ji je ime Dijana, Dana ali Danaja. Izpostavljanje detektivkinega imena ima lahko za poznavalce ameriške popularne kulture s konca prejšnjega stoletja seveda kar nekaj pomena, saj prikliče v spomin imena ženskih likov, ki jih poznajo že od prej.

Diane je tista, kateri FBI agent Dale Cooper iz »Twin Peaksa« na magnetofon dnevno snema poročila o poteku preiskave in Dana Scully je zdravorazumska polovica FBI agenta Foxa Mulderja iz serije »The X- Files«, za katero velja, da je svoj navdih črpala ravno iz tv-serije Davida Lyncha. Čeprav se zdi na tem mestu kritike takšno izpostavljanje vsebinskih malenkosti odveč, so za pripoved Mirta Komela prav te malenkosti tiste, ki kažejo, da je pisatelj za roman skočil precej globoko v referenčni okvir svojih sicer kulturoloških raziskav. S tem načeloma ne bi smelo biti nič narobe, saj je izvirnost nekaj, kar pri avtorjih fikcije na splošno cirkulira od vpliva do vpliva, pa vendar v primeru romana »Medsočje« ta izvirnost nekoliko premočno zagrize v izredno kultne podobe omenjenih tv-serij, zato se bo bralec, ki jih pozna, težko znebil občutka, da mora poloviti vse reference in ne, skupaj s pripovedovalcem, morilca. Pisatelj bo za poznavalce »Twin Peaksa« vsekakor preveč očitno namigoval na privlačno rdeče-črno-belo simboliko in pri tem tudi razlagal svoje metafikcijske postopke, ki zgodbe žal ne delajo bolj šarmantne ali zanimive, prej preveč podobne fikcionaliziranemu referatu iz postmodernizma.

Priznati je sicer treba, da so soška dolina in odročni kraji v njej primeren poligon za zapis detektivske zgodbe s fantastičnimi prvinami. Priznati je tudi treba, da se je pisatelj potrudil, da bi bil igriv z besedami in bi avtorsko označil svoj slog, ki pa doseže nasproten učinek od želenega. Vse prevečkrat se izkaže, da Komel kot pisatelj bolj samozavestno »razlaga« kot »pokaže«, da bi dokazal svoje poznavanje tematike, a pri tem izgubi naboj pri gradnji detektivske zgodbe. Napetost zgodbe se vseeno nekoliko vzpostavi nazaj bolj proti koncu romana, ko Erik Tlomm izve, da pravzaprav niti sam ni to, kar misli, da je. Preobrat, ki ga zaradi žanra romana vsekakor ni lepo preveč na dolgo analizirati v kritiki, pripelje bralca do konca delne razjasnitve primera, ki morda cilja tudi na nadaljevanje in ponovno odpiranje zagonetke okoli nenavadnega umora najstnice.

Vsemu navkljub velja poudariti, da bo lani izdani roman verjetno pritegnil tiste bralce, ki si želijo sveže natisnjene detektivske zgodbe, v kateri ne manjka nepričakovanih srečanj z nadnaravnimi bitji, pokvarjenih lokalnih veljakov, ljubezni in neklasičnega seksa ter srhljive romantike soške doline. Predpogoj za užitek v branju je morda le nepoznavanje dela Davida Lyncha ali pa nasprotno, vsaj tako temeljito in izrazito »fanovsko« kot Komelovo – zagotovo pa ne nekje vmes, v želji po nečem čisto novem. Žal romanu manjka tisto, kar bi »Medsočju« dalo ravno prav lynchevske bizarnosti in nekaj več avtohtone slovenske srhljivosti, ki bi s prstom resnično pokazala na vse nas.

Maša Pfeifer, 7. oktober 2019

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.