| Žanr | esej, spomini, življenjepis / biografija |
| Narodnost | italijanska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2017 |
| Založba | Novi svet |
| Prevod |
Igor Vojinovič |
| Ključne besede | Avtizem, Družina, Krščanstvo, Pisanje, Pisatelji, Prijateljstvo, Spomini, Verbalne komunikacije |
Federico De Rosa ima nenavadno življenjsko zgodbo. Bil je običajen dojenček, a je kmalu začel kazati znake avtizma. K sreči je imel ljubeče in skrbne starše, brata in sestro, tete in strice, stare starše, dobre zdravnike, vzgojitelje, učitelje, profesorje, duhovnike, sošolce in prijatelje. Čeprav ne more govoriti, je končal srednjo naravoslovno šolo in napisal izjemno knjigo, ki nam nudi vpogled v notranjost avtističnih oseb, njihovih omejitev, stisk, tesnobe in groze, a tudi specifičnih sposobnosti in talentov, s katerimi so obdarjeni. Knjiga je napisana optimistično, iskreno, s hvaležnostjo in ljubeznijo do vseh, ki so Federicu stali ob strani in mu pomagali. Včasih se ob kakem odlomku prisrčno nasmejemo, ob Federicovih razmišljanjih pa nam kdaj tudi vzame dih, tako globoka so in tako tenkočutno zapisana.
Objavljeno: 05.03.2018 15:04:37
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:36:11
Si že predstavljam, kako bodo tisti, ki so se že imeli priložnost srečati z avtizmom, nekoliko začudeni nad mojo sposobnostjo izražanja in se jim bo morda utrnila misel, da je moj avtizem zelo relativen ter da pravzaprav niti nisem pravi avtist.
Naj vas zato spomnim, da sem skoraj popolnoma nesposoben govoriti: verbalno zmorem izgovoriti zgolj nekaj posamičnih besed, le redko kdaj kratek stavek, če pa že, ta stavek nikoli ne nastane v tistem trenutku, temveč se ga moram že prej naučiti na pamet in ga imeti shranjenega nekje v rezervi, pripravljenega za uporabo. (str. 40)
